Odškodnine v športu: otroke prodajajo kot kilogram mesa

Nekdo bi zaslužil, a ni plačnika

Kakšne so prednosti in slabosti odškodnin, smo vprašali trofejnega nogometnega trenerja Bojana Prašnikarja. Nekdanji selektor slovenske reprezentance opozarja, da so odškodnine uvedli predvsem zato, da bi tudi revnejši dobili svoj kos pogače, ko bi vzgojili športnika do te mere, da bi ga lahko potem za primerno ceno prodali v boljše okolje. Prašnikar medtem opozarja, da je zelo ključno vprašanje, koliko vsak klub vloži v mladega nogometaša in kako ga vzgoji. »O visokih odškodninah se pogovarjamo predvsem zato, ker gre tukaj za velike posle. Na nižji ravni je seveda drugače. Takšen primer je lahko tudi Slovenija. Pri nas je problem, da vložek ni največji, vendar sistem vseeno zahteva določene odškodnine, ki so težava za starše otrok. Normalno je, da bi nekdo rad nekaj zaslužil, vendar ni plačnikov. Če pogledamo desetletje ali dve nazaj, ugotovimo, da je bil klub pri vzgoji igralcev glavni, zdaj pa društva obstajajo večinoma zgolj na račun vadnin,« opozarja Prašnikar.

Naš sogovornik vidi v odškodninah priložnost za številne malverzacije, saj gre za posel, v katerega je vpletenih več strani. »Ko se obrne določen znesek, se lahko zmeraj vprašamo, kako je vse skupaj potekalo. Za vsako takšno transakcijo morajo stati davkarija in druge finančne ustanove, da lahko govorimo o transparentnosti. Ni skrivnost, da se iščejo poti, kako obiti pravila,« meni Bojan Prašnikar in se sprašuje, ali je sistem resnično urejen z jasnimi predpisi ali ne. »Zadeve se vsakodnevno spreminjajo in iščejo se rešitve. Gre za zelo fleksibilno področje, sistem pa je večplasten, zato mora biti vse povezano.«

Šport kot cirkusantstvo

Glavni problem odškodnin je pri mladih športnikih, pa je prepričan ugledni športni delavec Tomo Levovnik. Poudarja, da je zelo skrb vzbujajoče, da so zasebne športne šole začele kupovati otroke in da morajo pogodbe v njihovem imenu podpisovati starši. »Tu ne govorimo o koristi športa, kaj šele o osebnostnih pravicah. Gre tudi za moralno in etično težavo, saj v preprostem jeziku lahko rečemo, da otroke prodajamo kot kilogram mesa. Se vam zdi to normalno? To je skozi leta postalo moderno in zdaj morajo starši podpisovati obvezujoče pogodbe. S komercializacijo športa so se zbudili trenerji in kvazimenedžerji, ki so začeli na veliko trgovati s športniki,« je oster Levovnik.

Kot pravi, ne bi imel nič proti, če bi neki menedžer vlagal v otroka osebni kapital, s katerim bi se znašel v poslovnem tveganju, kar bi pomenilo, da bi bil otrok pod popolnim finančnim in strokovnim nadzorom: »Namesto tega pa se zdaj dogaja, da se sprašujemo, kam gredo vse te odškodnine. Gredo res v roke tistim, ki so vlagali v mlade?« Kot primer dobre prakse je omenil Nogometni klub Maribor, ki je po prihodu Zlatka Zahovića začel zgledno poslovati. »Zahović je eden prvih, ki je postavil transparentno in izjemno korektno sceno glede odškodnin, saj gre izkupiček v reprodukcijo igralcev in razvoj. V košarkarski Olimpiji pa denimo nikdar ni bilo te sreče, da bi v klubu ob prodaji kakšnega igralca ostalo dovolj denarja. Saj zdaj vidite, koliko nekdanjih košarkarjev toži Olimpijo,« poudarja.

Levovnik opaža, da se šport vse bolj odmika od svojega primarnega poslanstva. »Postaja cirkusantstvo,« se izrazi slikovito. Resno vprašanje je, ali je za vsem tem sploh še kaj športnega interesa. Opozoril je, da se niti Fifa niti Uefa ne upata odpreti Pandorine skrinjice, ampak se raje izgovarjata, da gre za poslovne skrivnosti. »Zanimivo je spremljati cene nogometašev v reprezentancah na zdajšnjem svetovnem prvenstvu v Braziliji. Dogaja se, da je neko moštvo na primer vredno 50 milijonov evrov, drugo pa trikrat več, vendar se v končnem rezultatu ta razlika sploh ne pozna. To pomeni, da odškodnine niso zgolj odraz kakovosti športnikov,« je dejal. Po njegovem mnenju je vprašljiv nadzor nad odškodninami, prepričan pa je, da bi korektne odškodnine zelo pomagale klubom in društvom pri kovanju novih športnih zvezdnikov ter omogočale številnim mladim, da bi se ukvarjali s športom.

Beckhamovo pravilo

Medtem ko se vrtoglavi zneski za prestope in plače igralcev še vedno vrtijo predvsem v Evropi, pa vse večji igralec na nogometni tržnici postaja tudi ameriška profesionalna nogometna liga MLS. Za zdaj čez Atlantik vleče predvsem starejše igralce, ki so svoje na evropskih zelenicah že opravili, a strokovnjaki poudarjajo, da bi utegnila MLS v prihodnosti medse zvabiti tudi največje svetovne zvezde v najboljših letih. Predvsem si Američani štejejo v čast sistem plačevanja igralcev, imenovan »salary cap«. Ta v grobem v profesionalnih ligah moštvom postavlja omejitve pri izplačilu plač na letni ravni, s čimer skrbijo, da lastniki, ki imajo več pod palcem, ne pokupijo najboljših posameznikov in naredijo lige nezanimive. Sistem se je večkrat omenjal kot rešitelj evropskega nogometa, kjer v ligi prvakov dominira le še peščica klubov, ki so finančno najmočnejši. Najdlje so pri uresničevanju zamisli šli Italijani, saj so »salary cap« v drugi ligi uvedli že v lanski sezoni.

Da bi ameriška profesionalna nogometna liga postala privlačnejša in zanimivejša tudi za največje nogometne zvezde, so lastniki moštev MLS novembra 2006 podpisali pravilo, po katerem lahko vsak klub na sezono podpiše pogodbo z enim igralcem, za katerega pravila »salary cap« ne veljajo. Pravilo se imenuje »designated player rule«, mediji in javnost pa so mu hitro nadeli vzdevek Beckhamovo pravilo. Od takrat so v ligo MLS odšli marsikateri svetovni zvezdniki nogometa, ki so v zatonu kariere želeli uživati v manj napetem, a še vedno tekmovalnem ozračju, ter zraven v žep pospraviti večjo količino denarja, kot bi jo prejeli v Evropi. Zadnji odmeven primer je Brazilec Kaka, ki bo od leta 2015 nosil dres novoustanovljenega moštva Orlando City, poleg njega pa so v MLS igrali ali še vedno igrajo taki nekdanji asi, kot so David Beckham, Freddie Ljungberg, Rafa Marquez, Allesandro Nesta, Landon Donovan, Thierry Henry, Robbie Keane, Marco Di Vaio, Tim Cahill, Clint Dempsey, Jermain Defoe, Michael Bradley in David Villa.