Verski skrajneži po svetu ubijejo na tisoče civilistov. Zaradi strahu pred novimi napadi so vojaki šli na ulice Pariza, Bruslja, Berlina… Strah se povečuje tudi v Sloveniji, kjer imajo ljudje med drugim težave še z brezposelnostjo, nizkim življenjskim standardom in dragimi stanovanji. Toda ni malo tistih, ki skrbi odmislijo s pomočjo navijanja. Za navijače je najpomembnejše, ali bo zmagal njihov najljubši športnik ali športna ekipa. Na tribunah, v gostinskih lokalih, pred domačim televizorjem in na spletnih forumih se veselijo, žalujejo, se razburjajo, kregajo… Ne manjkajo niti solze radosti ali kričanje na sodnika, in to čeprav morebitna sporna sodniška odločitev na tekmi med Realom in Barcelono na navijačevo življenje vpliva bistveno manj kot denimo grožnja, da po končanem študiju ne bo dobil ustrezne zaposlitve.
Takšen življenjski slog diktirajo zadetki, stotinke, prepovedani položaji, enajstmetrovke… Izbral si ga je tudi Gašper, 24-letnik iz Litije. Ne skriva, da je ena najpomembnejših stvari v njegovem življenju navijanje za nogometaše Barcelone, ob tem pa spremlja skoraj ves šport. »Po duši in srcu sem navijač. Vedno si izberem enega favorita in zanj navijam. Enkrat nisem imel kaj gledati in sem našel snooker, kako je Ronnie O'Sullivan igral proti nekemu tekmecu. Nič nisem vedel o njem, a sem navijal zanj,« pravi. »Barcelona mi je od majhnega zelo pri srcu, zato sem še bolj čustven. Slabo spim, ko Barcelona izgubi el clasico. Potrebujem čas, da to premeljem,« prizna.
Kozarec in steklenica v steno
Tekme Barcelone v španski ligi in ligi prvakov največkrat gleda v družbi prijateljev. »Če si doma in vpiješ na televizijo, te punca čudno gleda. Bolj zanimivo je v lokalu skupaj z navijači, še bolj pa, ko sta dva tabora. Včasih se popolnoma spreš z navijači nasprotne ekipe, ki med tekmo postanejo sovražniki,« pravi. »Z navijači iste ekipe se objemaš, poljubljaš, polivaš, razbijaš kozarce... Če to vidi kdo, ki ne ve, za kaj gre, se verjetno samo prime za glavo in se sprašuje, kaj se dogaja. Punca prva leta tega sploh ni razumela. Enako prijatelji, ki ne spremljajo športa. S takšnimi ljudmi imam zanimive pogovore.«
Ko se spominja najbolj norih dogodivščin, mu na misel najprej pride proslavljanje zadetka Andresa Inieste leta 2009, ko se je Barcelona po tekmi s Chelseajem uvrstila v finale lige prvakov. »Ob golu sem vrgel kozarec v steno, nato sem iz očetovih rok vzel še steklenico piva in tudi to vrgel v steno in vpil od veselja. Bilo je malce prostaško, a v takšnih trenutkih nič ne razmišljaš. Pač narediš,« obuja spomine. »Pod vplivom gola Inieste sem bil še tri dni. Občutki so takšni, kot da si zaljubljen in čutiš metuljčke. Vse je bilo lepo, brez problemov. Zjutraj se zbudiš dobre volje, vse je nepozabno,« pravi Gašper.
Ublažitev stresa in dolgčasa
Sociologi in filozofi pravijo, da takšno obnašanje ni nič nenavadnega. Kvečjemu nasprotno. »Ljudje preživimo večino časa potopljeni v rutino vsakdanjega delovanja. Takrat so naši odzivi stereotipni, zavest pa je bolj ali manj 'v pripravljenosti'. Drugače je v izjemnih situacijah, ko smo bolj igrivi. Do tega, kar počnemo, imamo bolj strasten in zaveden odnos. Smo navijači in močno privrženi temu, kar počnemo,« pravi Gregor Tomc, sociolog in profesor na fakulteti za družbene vede, tudi sam športni navdušenec. »Navijaštvo se razvije okoli stvari, ki jih visoko cenimo, zato si težko predstavljamo, da bi bili feni politikov, policistov ali prodajalcev... Navijaštvo je povezano z delovanji, ki zahtevajo veščino. Takšna delovanja nas privlačijo zato, ker nam omogočajo beg iz vsakdanje realnosti. Vsak normalen človek je 'begavec', ki ves čas išče priložnost za to, da bi skočil v svet igre, kjer je veliko možnosti za nepredvidljivo in ustvarjalno.«
Navijaštvo v obliki skakanja na tribunah ali kričanja pred televizijskim ekranom ima za marsikoga negativen predznak, češ da gre za divjake, ki se ne znajo obnašati. Kljub temu je Tomc prepričan, da ima ogled nogometne tekme enako vlogo kot obisk operne predstave. Oba primera je označil kot beg iz realnosti ali eskapizem. »Seveda niso vse tehnike beganja enako cenjene. Če se greste eskapizem na koncertu Mozarta v Slovenski filharmoniji, velja to za vzvišeno početje. Noben muzikolog ne bo vašega početja povezoval z begom iz realnosti. Če pa se greste eskapizem na nogometni tekmi Slovana s Škofljico, bodo o tem pisali redki nogometni navdušenci, v spodobni družbi pa bo vaše početje označeno kot zabava nižjih slojev. Če prihaja gospa, ki posluša Mozarta, v stik z višjo realnostjo večnih vrednot človeštva, smo navijači zgolj odtujeni od sebe, od sveta in od spodobnosti,« trdi Tomc.
Ob tem opozarja, da je treba ločiti med begom iz realnosti in pobegom iz realnosti. »Kot rečeno – vsi smo begavci, ves čas skačemo iz vsakdanje rutine v paralelne svetove igre. Za to sta dva razloga: da bi ublažili stres, saj je vsakdanjost pogostokrat moreča, in da nam ne bi bilo dolgčas, saj je vsakdan dolgočasen po definiciji. Zato ne preseneča, da nas večina ves čas potuje tja in nazaj,« razlaga Tomc. »Tako se obnaša gospodinja, ki se iz rutine hišnih opravil umika v svet telenovel. Dijak, ki ob monotonem učenju posluša priljubljen bend. Uradnik, ki rutino na delovnem mestu dopolni z ogledom znanstvenofantastičnega filma. Mlad človek, ki iz dolgočasja beži v svet nogometnega navijaštva. Ti in številni drugi razlogi omogočajo imaginarne, a zato nič manj zanimive rešitve problemov. Čisto nekaj drugega pa je pobeg iz realnosti. Redki posamezniki ne znajo ločiti med vsakdanom in igro. A to so izjeme, ki potrjujejo pravilo – beg.«
Vsak človek torej potrebuje nek otok, kjer odmisli težave, ki jih ima na svoji vsakodnevni celini. Toda ali s tem otopi in postane imun za probleme vsakdanjega življenja? »Seveda ne. Navijač se po tekmi vrne v vsakdanjost in turoben vsakdan. Tako kot gledalec filma ali obiskovalec koncerta,« odgovarja Tomc.
Tudi navijati je treba resno, sicer nima smisla
Podobno razmišlja filozof Lev Kreft, a s to razliko, da je svojo tezo postavil z drugačne perspektive. Trdi namreč, da je tudi navijaštvo del človeške realnosti. »In to vsaj toliko kot vse drugo v življenju. Če se igraš ali če tekmuješ, je treba to početi resno, sicer igra nima smisla. Z navijanjem je enako. Če navijaš za neki klub ali reprezentanco, počneš to s strastjo. Če tega ne bi počel s strastjo, bi se norčeval, ne pa navijal. Seveda obstaja tudi 'koncertno občinstvo', ki se počuti vzvišeno nad strastnim navijaštvom in prihaja na tekme ali jih gleda zaradi užitka, ki ga ponuja sama igra. Tu ni pravega navijaštva, je pa strast do igre in tekmovanja,« pravi Kreft, pri čemer izpostavlja, da je vsak človek bolj jezen, če izgubi partijo taroka, kot pa če ima slab dan v službi.
Kreft hkrati zavrača očitek, da navijaštvo v življenju dejansko nima takšne vrednosti kot služba, stanovanje, izobrazba… »Ko bi bila vsa realnost tako 'resnobna', kot so argumenti proti igranju in navijanju, bi jo bilo treba odpraviti, ker bi bila nevzdržna. Kar pa zadeva siceršnje razmerje med resnimi in igrivimi dejavnostmi, velja poslušati angleškega razsvetljenca Samuela Johnsona, ki je na podobno kritiko igralnih strasti izjavil: 'Mnogo več ljudi je propadlo zaradi resnih poslov kot pa zaradi strastnega igranja.'«
In zdi se, da povsem enaka ugotovitev velja ob pogledu na propadanje sodobne civilizacije.
