Slovenski športniki so naposled dočakali resno pobudo, ki je prvi korak na poti do ureditve njihovih statusnih pravic. Te so že od osamosvojitve naprej sila ohlapne, kar gre prepisati togi zakonodaji. Po vzoru iz tujine bodo športniki v poseben sklad kmalu začeli vlagati del mesečnega zaslužka, celoten znesek pa bodo lahko črpali po koncu športne poti. Praksa pravi, da je za športnika ravno to življenjsko obdobje najbolj kritično, saj se ob zaključku kariere znajde na razpotju. Mnogi ostanejo tudi brez denarja. Statistika za tujino pravi, da kar sedemdeset odstotkov igralcev ameriškega nogometa bankrotira po petih letih od konca kariere, podobna razmerja pa najdemo tudi v Evropi.
Zakon o premostitvenem zavarovanju poklicnih športnikov je za zdaj še v parlamentarni proceduri in čaka na drugo branje v odboru za šport, vendar ima široko politično podporo, zato ni bojazni, da v roku enega leta ne bi zaživel v praksi. Vloga politike v tem primeru ni solidarnostne narave, saj država ne bo reševala socialne problematike športnikov, ampak bo le podprla mehanizem, da bodo športniki s svojo plačo sami poskrbeli za udobnejše in mirnejše življenje po koncu kariere. Za zdaj kaže, da bi v premostitveni sklad prispevali športniki z zaslužki nad 600 evrov, teh pa je po besedah predsednika Sindikata športnikov Slovenije Dejana Stefanovića med 500 in 1000. »To ni veliko, a ravno tako ne malo,« pravi Stefanović, ki je povedal, da so se glede predloga zakona pogovarjali že z vladama Boruta Pahorja in Janeza Janše, a ker sta predčasno sklenili mandat, so uspeli šele pod zdajšnjo oblastjo premierke Alenke Bratušek.
Naredili so izjemo za samozaposlene
V delovni skupini štirih strokovnjakov je tudi Marko Levovnik, ki je povedal, da so bili k plačevanju prispevkov v premostitveni sklad sprva predvideni tisti športniki, ki so v rednem delovnem razmerju z delodajalcem. A ker je pri nas ogromno samozaposlenih športnikov, so naredili izjemo. »Ti športniki bi lahko sami odločali, ali bodo prispevali v sklad ali ne, medtem ko bi prispevke tistih z rednim delovnim razmerjem plačeval delodajalec. Tukaj so pogajanja resda še na začetni stopnji, a naš predlog je, da bi se davčna osnova za plačilo teh prispevkov zmanjšala, kar bi koristilo tako športniku kot delodajalcu,« pravi Marko Levovnik. Sindikat športnikov Slovenije je šel v pripravi predloga zakona v korak s športno bolj razvitimi državami, a celovite problematike vendarle ne odpravlja, saj zakon ni sistemski in ne rešuje statusa vseh športnikov. Še vedno jih bo ostalo kar nekaj, ki v sklad zaradi različnih razlogov vendarle ne bodo prispevali ničesar.
Dejan Stefanović v kratkem pričakuje popoln prehod na redna delovna razmerja, kar bi izdatno spremenilo trenutni položaj, ki je po njegovem nezakonit. »Če bi delovni inšpektor deloval po delovnopravni in davčni zakonodaji, sem prepričan, da bi lahko zaprli prav vsak profesionalni klub v Sloveniji. Tudi NK Maribor. Za vsako ugotovljeno kršitev so kazni po tisoč evrov za odgovorno osebo in nekaj deset tisoč za pravno osebo. Politična volja pri nas je pač taka, da se ne posega v šport,« je bil ob predstavitvi predloga zakona oster Stefanović, ki v sferi samozaposlenih opaža nepravilnosti, kot sta denimo prikrojevanje financ ali pisanje neupravičenih potnih nalogov. Zdajšnji predlog zakona podpira tudi evropska komisija, ki daje nekatere smernice za izboljšanje tovrstnih športnih statusov.
Delovna skupina Sindikata športnikov Slovenije bo ta teden začela usklajevanja z nacionalnim olimpijskim komitejem, ki po Levovnikovem mnenju konstruktivno sodeluje v debati. Na začetku se je delovna skupina precej povezala z atletom Primožem Kozmusom, ki je po osvojeni olimpijski kolajni v Pekingu predlagal, da bi športniki po koncu prejemali doživljenjsko rento, a država temu predlogu ni bila naklonjena. »Zato morajo športniki pač poskrbeti zase, da bodo po karieri na primer lahko končali šolanje ali našli primerno zaposlitev,« je dodal Marko Levovnik.
Vsak športnik mora biti poklicni športnik
Če se ozremo v tujino, lahko ugotovimo, da imajo številni slovenski legionarji že zdaj urejen status, kot ga predvideva predlog zakona o premostitvenem zavarovanju poklicnih športnikov. V Belgiji sta tovrstno izkušnjo denimo spoznala nekdanja nogometaša Mladen Dabanovič in Sašo Udovič, na Švedskem pa v sezoni 2000/01 Nik Zupančič, nekdanji hokejist in zdajšnji pomočnik reprezentančnega selektorja Matjaža Kopitarja. »Tovrstno prakso poznajo v tujini že vrsto let in je dobro utečena. Spomnim se, da ima na Švedskem sindikat športnikov podpisano pogodbo z upraviteljem sklada. Ko si v delovnem razmerju, se določi odstotek športnikovega dohodka, ki se v sklad vlaga vsako leto in je manj obdavčen. Če bi na Švedskem igral deset let, bi imel po koncu kariere zajeten kapital, tako pa po letu dni ta znesek razumljivo ni bil tako visok. Če bi iz sklada zahteval izplačilo v enkratnem znesku, bi bil davek višji, zato je bolj smiselno, če denar prejemaš vsak mesec,« je povedal Nik Zupančič.
Dolgoletni hokejski reprezentant se je v času aktivne kariere že pred desetimi leti zavzemal za tovrstno ureditev, a se spomni, da pobude nikdar niso bile napisane na papir: »Zdaj se očitno obrača in prav je tako. Kaj bi ta zakon lahko prinesel hokejistom, je težko reči. V trenutnem stanju verjetno ne kaj dosti, a če pogledamo širšo sliko športa, lahko ugotovimo, da bi se razmere vsekakor izboljšale. Bistvo je, da zakon začne veljati, da zaživi v praksi.« Kot smo že omenili, se široka problematika glede socialnih statusov tudi po tem zakonu ne bo izboljšala v celoti, na kar opozarja tudi Zupančič, ki je vedno zagovarjal tezo, da mora biti vsak profesionalni športnik tudi poklicni športnik, da bi lahko uveljavljal več pravic.
»Najbrž bo ta zakon po sprejetju bremenil klube, ki v dani situaciji predlagajo športnikom, naj se raje samozaposlijo. Ko sem igral v tujini, sem bil poklicni hokejist in tudi ti fantje, ki zdaj igrajo hokej onkraj meja, imajo zadeve urejene. Zakonodaja je v mnogo čem bolj prijazna kot pri nas. V Franciji je denimo kar nekaj igralcev, ki so si tam uredili družinsko življenje, povrhu pa so pogodbe takšne, da športniki dobivajo plačo tudi v poletnih mesecih, ko ni sezone. K tovrstnim rešitvam bi morali stremeti v Sloveniji, a si raje mečemo pesek v oči. A to pa je v redu? Koliko časa še?« je svoje videnje sklenil Nik Zupančič.