V izogib velikim denarnim težavam po karieri se morajo športniki na tem področju ustrezno izobraževati, že med kariero pa potrebujejo tudi svetovalce in strokovnjake s področja osebnih financ. Miha Urek, avtor knjige Miselnost zmagovalcev (Priročnik za osebne finance in življenjski slog sodobnega profesionalnega športnika), ocenjuje: »Velikokrat se zgodi, da so športniki po koncu kariere povsem izgubljeni, brez življenjskih ciljev in volje do življenja, saj so med kariero povsem osredotočeni nanjo in indiferentni do preostalega sveta. Sploh se ne zavedajo, da obstaja še življenje zunaj igrišča. In raziskave potrjujejo, da se večina po karieri sooča s finančnimi težavami, veliko jih tudi bankrotira.«
Ker je po izobrazbi diplomirani ekonomist, Žbogar nikoli ni imel menedžerja ali finančnega svetovalca, ampak to področje obvladuje sam oziroma skupaj z očetom. »Imam oseben stik z vsemi sponzorji. Če bi imel menedžerja, bi mi verjetno pobral precej denarja. (smeh) Pri vlaganju sem zelo previden, sem bolj 'ziheraš', grem na sigurno in gledam na to, da je tveganje čim manjše. Ko je bila pred leti v Sloveniji delniška mrzlica in so vsi vlagali vanje, sem jaz denar naložil v banko in imel visoke, kar 5,5-odstotne obresti. Mnogi so se mi smejali in mi govorili, da bi lahko pri njih za delnice dobil 12, 15, 20 odstotkov. Ko sem jim rekel, da naj mi zagotovijo 10-odstotne obresti in takoj podpišem pogodbo, pa tega nihče ni želel. Pomembno je zaupanje: tega, kar obe strani podpišeta, se morata tudi držati. A zaenkrat so banke skoraj edine, ki se tega držijo in so najbolj zanesljive,« meni Vasilij Žbogar.
Stanovanje in center v Valencii
Jadranje je šport, ki tekmovalcu vzame ves dan, zato se je ob tem težko ukvarjati še z drugimi zadevami, na primer s financami. »A kot športnik si tudi podjetnik v individualnem športu: upravljaš ljudi, ekipo, finance... Pravzaprav vodiš majhno podjetje, znanje in izkušnje, ki si jih pri tem nabereš, pa so tudi po karieri neprecenljive in koristne,« se zaveda Žbogar, ki je pred meseci v svojo ekipo vključil tudi brata Jureta, ker je pri sebi začutil določene obremenitve, ko ni treniral in tekmoval, ki so mu jemale čas in energijo, potrebna za osredotočenost na visoke cilje. »Zelo dobro je, če imaš nekoga, ki upravlja tvoja finančna sredstva in skrbi za to, da lahko mirno spiš. Jaz to bolj ali manj počnem sam, kar je precej obremenjujoče – če bi mogoče prej imel nekoga, ki bi mi pri tem svetoval in pomagal, bi mi bilo lažje.«
Žbogar je del sredstev vložil v jadralski center v Valencii v Španiji: ta je bil tudi tema njegove diplomske naloge, tam pa se večinoma pripravlja na OI 2016. V Valencii je kupil tudi stanovanje, za katero je odštel, kot pravi, v primerjavi z enako nepremičnino v Sloveniji »smešno malo denarja« (bolj se mu je splačalo kupiti stanovanje, kot ga vzeti v najem, pravi), vložil je še v čarter jadrnico, v različne zadeve v Izoli... »Moje naložbe so razpršene, saj za nobeno ni zagotovila, da bo uspešna. Če vložiš na več koncev, imaš več možnosti za uspeh, če pa staviš le na eno karto, se lahko hitro opečeš. Del sredstev imam za preživetje in plačilo stroškov, del za vlaganje in del za na stran. Bogati jadralci imajo osebne finančne svetovalce, ki nalagajo in plemenitijo njihov denar. A njihove izkušnje niso vedno pozitivne, saj poznam veliko takih, ki so izgubili precej denarja,« pripoveduje Izolan, o svoji finančno-poslovni strategiji pa pravi: »Nekaj sredstev sem dal tudi na stran, zaradi svoje varnosti. Če bi slučajno jutri moral končati kariero, vem, da imam na zalogi toliko sredstev, da lahko še nekaj let živim, tudi če nič ne delam.«
Hostel, turizem, center za mete...
»Boljši in uspešnejši kot si, več imaš denarja in posledično tudi 'prijateljev', ki v tebi in tvojem denarju vidijo potencial za svoj zaslužek na tvoj račun. Komu in kaj zaupati pri upravljanju lastnih financ, se je težko odločiti, še posebno če na tem področju nisi izobražen. In športniki večinoma nismo, tako da pogosto nasedemo marsikomu, ki lepo govori in zna prodajati zgodbice. Končni finančni rezultati pa so potem v večini primerov drugačni od obljubljenih,« opozarja Primož Kozmus in priznava, da je na denarnem področju naredil vsaj dve veliki napaki – z vlaganjem v delnice in banko. »Skozi sem dal dve šoli, ki sta bili precej dražji, kot sem pričakoval. A iz tega sem se marsikaj naučil, zato danes razmišljam drugače in takšni ljudje pri meni ne pridejo več v poštev.«
Ker zase pravi, da ima žilico za posel, je poslovno-denarno strategijo začel že zgodaj. A sočasno priznava, da ni bil ustrezno podučen, čeprav je mislil, da ve in zna. »Verjetno bi bilo bolje, da ne bi ničesar delal, pa bi imel več. (smeh) Za športnika je pomembno, da ima urejeno področje osebnih financ. Jaz tega nisem imel in to mi je jemalo dragoceni čas in energijo. Že od začetka kariere je treba imeti strategijo – koliko porabiti v odstotkih. Če zaslužiš 500 evrov, ne smeš vsega takoj porabiti, ampak dati na primer na stran sto evrov. Tudi ko mesečni prihodki znašajo nekaj tisoč evrov, jih moraš porabljati na enak način in v enakih razmerjih kot prej, kar pomeni, da se ti prihranki večajo. A kot mlad tega ne počneš na takšen način in nisi podučen, zato delaš napake, kot je na primer nakup dragega avta, ki je nepotrebna potrata denarja,« ocenjuje Kozmus.
Naložba v izobrazbo in znanost
Ena njegovih naložb je hostel v Brestanici, ki ga imata skupaj z ženo, s katero vlagata tudi v turizem. Konkretnega načrta finančne svobode, kot finančni svetovalci pravijo načrtu po koncu kariere, Kozmus nima, a se zaveda, kaj ga čaka, ko bo kladivo obesil na klin: »Zgolj od kapitala, ki sem si ga in si ga še bom ustvaril med kariero, po njej ne bi mogel živeti. Še posebno ker met kladiva ni 'bogata' disciplina. To bo le kot dober dodatek v življenju. Zdaj sem zaposlen v Slovenski vojski, potem si bom pač moral najti novo redno službo, da bom lažje preklopil v normalno življenje. Moji glavni dejavnosti po karieri bosta šport in turizem: hostel, kampi, želim biti trener v centru za mete na Senovem... Želim ostati v lokalnem okolju in vlagati vanj.« Pri vlaganjih je po neuspehih z delnicami in banko bolj konzervativen in previden. »Naučil sem se, da ni vredno tvegati, ker na koncu večinoma ne dobiš nič ali skoraj nič. Če bi imel na začetku kariere sedanje znanje in izkušnje, bi veliko stvari pri financah naredil drugače. Zato je potrebno izobraževanje, s čimer se lahko izogneš napakam. Jaz tega nisem imel, učil sem se kar na tržišču in zato je bila šolnina zelo draga.«
Triatlonka Mateja Šimic je diplomirana biokemičarka in mama prvošolčka Luka, doslej pa ni sodelovala z nobenim finančnim svetovalcem. »Vzgojena sem bila v duhu, da je največja naložba v življenju naložba vase, v izobrazbo, v znanost. Vesela sem, da mi je že med kariero uspelo diplomirati, tako da imam po karieri več možnosti za zaposlitev oziroma povezavo športnega znanja s stroko. Do OI 2012 v Londonu so šli vsi moji prihodki nazaj v triatlon, tako da nisem imela presežnih sredstev, ki bi jih lahko dodatno oplemenitila. V zadnjem času predvsem zaradi povezave s tujimi klubi in tujimi sponzorji obstaja majhen denarni presežek, ki ga želim po karieri vložiti v projekt, povezan z mojo izobrazbo in službo,« načrtuje 34-letna Mateja Šimic. Pravi, da od sredstev, ki jih je in jih še bo zaslužila v karieri, po njenem koncu ne bi mogla živeti: »S tem ni mogoče preživeti, zato tudi nimam konkretnega finančnega načrta. Če se ukvarjaš s profesionalnim športom, potrebuješ vsaj minimalno eksistenco, jaz pa jo imam z zaposlitvijo na ministrstvu za obrambo. A pomembno je, da sem študirala in se izobraževala, saj sem se že v preteklosti dobro zavedala, da s športom ne bom obogatela, še posebno pa ne s triatlonom.«
