Dres z rokavi se za košarko zdi praktičen kvečjemu zato, ker si lahko igralec ob rokav obriše pot, sicer pa zna biti predvsem nadležen. Sploh če je majica premočena, se lahko rokav, če se je majica igralcu prilepila na hrbet, spremeni v zavoro, ki »zateguje« roko, kar zna biti predvsem nevšečno pri metu. Novi dresi NBA so sicer iz sodobnih materialov. So skrajno oprijeti, vseeno pa je vprašljivo, v čem je morebitna naprednost te domislice. Kajti za to naj bi pri športni opremi navsezadnje šlo. Prej za napredek in lajšanje gibanja kot pa za modo. Če so košarkarji pred 50 leti igrali v nizkih platnenih športnih copatih, pa se potem v sedemdesetih preobuli v visoke usnjene, danes vse več njih spet igra v nizki oziroma polvisoki obutvi. A to je razumljivo. Gležnje si varujejo z boljšimi bandažami. Tudi za izum podaljšanih kratkih košarkarskih hlač, takšnih, ki so začele segati do ali celo prek kolen in ki so zamenjale stare vrste hlačk, ki so bile izrazito kratke, obstaja še kar smiselna razlaga. Da daljše hlače dajejo prednost napadalcu. Ker mu pokrivajo polovico noge, s tem pa maskirajo prvi gib, zaradi česar naj bi branilec z večjim časovnim zamikom dojel namero napadalca v prvem koraku. Smer, v katero se je namenil.
V čem bi se lahko skrivala podobna poanta novih košarkarskih dresov z rokavi, mi podpisniku teh vrstic ni jasno. A ni dvomiti, da se bodo slejkoprej našli nadvse racionalni argumenti. Športna srenja ima za to talent. Izmisliti si nekaj, kar bo videti smiselno. Kajti športna moda ima na športnike lahko zgolj psihološke učinke in ti so dobrodošli. Naj so novosti glede opreme dejansko povsem nekoristne, športnika vzpostavljajo. Držijo ga skupaj. Športnik jim verjame. In to je povsem dovolj. Se na primer spomnite onih obližev za nos, ki so jih športniki nekaj časa nosili in ki naj bi lajšali dihanje? Danes nikogar več ne vidim z njimi. Kako to?