Čeprav se rekreativni tek in kolesarstvo razlikujeta po številnih merilih (cena opreme, način vadbe, organizacija prireditev…), imata veliko skupnih točk. O tem, ali pri nas rekreativne prireditve vedno bolj postajajo poligon za tekmovalne ambicije, o startninah, proračunih prireditev, dopinških testih in drugih zadevah sta spregovorila Gojko Zalokar, direktor ljubljanskega maratona, in Gorazd Penko, direktor maratona Franja.
Na prvem ljubljanskem maratonu leta 1997 je bilo 670 udeležencev, na letošnjem več kot 22.000. Na vprašanje, ali smo Slovenci (že) obsedeni s tekom, ki postaja moda, ki je vedno bolj »in«, Gojko Zalokar odgovarja: »Drži, da je tek delno tudi moda, a v tem ne vidim nič slabega. Tudi če je moda, posameznik vse leto bolj ali manj krepi svoj psihofizični razvoj, kar je pozitivno, saj to posledično pomeni tudi zdravstveno preventivo. A odgovorni za to področje tega še niso dojeli. Če bi zdravstvo v to vložilo nekaj denarja, bi zdravstvena blagajna privarčevala na milijone evrov, saj bi bili ljudje bolj pripravljeni in zdravi.« Glede na tekaški bum se postavlja vprašanje, ali so nastopi na maratonih še rekreacija v prvinskem pomenu besede ali pa gre zadeva vedno bolj v tekmovalne vode. »V 90 odstotkih gre za rekreacijo, v desetih pa za to, da ni več pomembna le udeležba, ampak tudi rezultat. Vsakdo si postavi cilj, ki je lahko časovne narave ali pa sploh izziv preteči neko razdaljo. Zakaj merimo čas? Pomemben je, ker ljudje pridejo na tek tudi zato, da se preizkusijo, primerjajo z drugimi… A to ni edini cilj, pridejo tudi zaradi same prireditve, druženja…«
Prvič več kot milijon evrov
Startnina je tritarifna (od začetnih okoli 25 evrov do 70 tik pred začetkom), zato se tudi z njo nabere veliko denarja. Za mnoge je znesek 70 evrov pretiran, a Zalokar ga utemeljuje takole: »To je namensko postavljen znesek, a ne zato, da bi služili na račun udeležencev, ampak da se vnaprej pripravimo na število tekmovalcev. Z organizacijskega stališča je za nas že nekaj mesecev pred startom pomemben podatek, koliko ljudi bo nastopilo: če bi se v zadnjem trenutku prijavilo 2000, 3000 tekačev, bi to pomenilo veliko organizacijsko težavo. Z zneskom 70 evrov skušamo preprečiti, da bi se ljudje prijavljali v zadnjem trenutku. Če se nekdo prijavi nekaj mesecev prej, bo tudi prej začel s pripravami na maraton. Želimo doseči, da ljudje vnaprej razmišljajo o nastopu ter se nanj tudi pravočasno in ustrezno pripravijo. V preteklosti smo imeli veliko kolapsov, onemoglosti, dehidracij in podobnega, dandanes tega skoraj ni več.«
Prvič v dosedanji zgodovini je proračun maratona letos presegel milijon evrov. Med ljudmi je razširjeno prepričanje, da je organizacija vir dobrega zaslužka. »Precej ljudi misli, kako odlično služimo s startninami in ostalimi zadevami, a to je daleč od resnice. Gre za prireditev, ki ni finančno nastrojena, da bi z njo delali posel. Denar, ki ga udeleženec vplača, dobi dvakrat povrnjen v različnih oblikah, kot so majica, nahrbtnik, pijača, sadje… Te stvari so pri nas brezplačne oziroma vključene v ceno prijavnine, v tujini pa gre celotna prijavnina v žepe organizatorjev – če hočeš imeti majico, jo moraš plačati, prav tako nahrbtnik in ostalo,« opozarja Zalokar in dodaja, da je največja stroškovna postavka infrastruktura: postavitev šotorov (letos okoli 50.000 evrov), tribun, zapora cest, ozvočenje (20.000), majice (200.000), medalje (23.000 evrov)…
Uvedba dopinških testov
Na ljubljanskem maratonu so prireditelji letos uvedli novost – dopinške teste, prav vsi pa so bili negativni. »Na tržišču je zelo veliko ponudnikov različnih prehranskih dopolnil. Sam bi najprej ukinil reklamiranje na tem področju; naj vsakdo uživa naravno hrano, ne pa umetne. Pri slednji gre za kemijo, zadeva pa je naravnana na posel. Seveda uravnovešanje prehrane še ni doping, vendar sem prepričan, da nekateri uživajo prepovedana sredstva. A žal nimamo pravnoformalnih vzvodov, da bi to zajezili,« pravi Zalokar. »Nikogar ne moremo prisiliti, naj opravi dopinški test, saj ta zanj ni obvezen in ga lahko mirne duše zavrne. Nekoga, ki bi ga na rekreativni prireditvi ujeli na dopinškem testu, tudi ne moremo sankcionirati. Tudi če ga ujamemo, mu ne moremo prepovedati nastopa pri nas ali kje drugje – lahko mu le povemo, da smo ga dobili pri nečednem početju in da na naši prireditvi ni več zaželen. Želimo doseči, da ljudje ne bi 'papcali' za dosego dobrih rezultatov, ampak zdravo živeli. Najbolj sramotno bi bilo, če bi koga ujeli in njegovo ime javno objavili, saj bi potem vsi vedeli, da je goljuf.«
Letošnji maraton Franja je na kolo privabil več kot 7700 udeležencev v treh preizkušnjah (kronometer, družinski maraton, mali in veliki maraton), proračun prireditve pa je znašal okoli 330.000 evrov. Kljub veliki udeležbi se Gorazd Penko ne strinja s trditvijo, da smo Slovenci zasvojeni z rekreacijo: »Ne bi rekel, da smo zasvojeni, obsedeni ali kaj podobnega. Bolj gre za to, da smo pač športen narod, čeprav se nekateri s tem verjetno ne strinjajo. Vsekakor pa smo toliko ozaveščeni, da se v lastno dobro zavedamo, da moramo migati, kaj narediti zase in za svoje zdravje.«
Penko pravi, da je tekaške in kolesarske rekreativne prireditve težko oziroma nemogoče primerjati, po njegovem mnenju pa je povsem logično pričakovati večjo udeležbo na tekaških kot kolesarskih. Prav tako se ne strinja s tistimi, ki trdijo, da skupno tekmovanje profesionalnih (vrhunskih) športnikov in rekreativcev ni več prava rekreacija, ampak vedno bolj tekmovanje. »V kolesarstvu je zelo malo tekmovalne rekreacije, v teku je tega precej več. Pri kolesarstvu so redki, ki si za cilj zastavijo čas, v katerem bi morali prevoziti kronometer. Mogoče je takšnih 200, 300, 500, medtem ko na tekaškem maratonu skoraj vsakdo ve, koliko je sposoben teči in približno koliko časa bo tekel. Lahko bi rekel, da so ljudje pri teku zelo natančni pri svojih časovnih sposobnostih in zmožnostih, v kolesarstvu tega skoraj ni. Na Franji je tretjina takšnih, ki pridejo s čisto tekmovalnimi vzgibi, tretjina takšnih, ki pridejo zaradi izziva prevoziti traso, tretjina pa predvsem zaradi druženja… Drži, da na koncu vsak pogleda svoj doseženi čas, a mislim, da gre za časovno gonjo oziroma agonijo bolj pri tekačih kot pri kolesarjih,« ocenjuje Penko.
Tri vrste rekreativcev
Po Penkovem mnenju obstajajo tri vrste kolesarjev, ki nastopajo na maratonih: amaterski, rekreativni in ljubiteljski. »Amaterski so tisti, ki poleg službe ves prosti čas namenjajo le treningu in športu, zato to niso rekreativci. Dobrih amaterskih kolesarjev je v Sloveniji malo, mogoče 150. Rekreativni so tisti, ki se v prostem času ukvarjajo še s čim drugim razen s kolesarstvom, na kolo pa sedejo dvakrat, trikrat tedensko. Teh je precej več kot amaterskih, 'malo morje' pa je ljubiteljskih, torej tistih, ki vozijo za svojo dušo in telo. A na maratonih v različnih športih so vsi med seboj pomešani,« meni Penko in poudarja, da prav zaradi ločevanja med profesionalnimi (vrhunskimi) tekmovalci in ostalimi v uradnih rezultatih tekmovalcev ne pustijo kategoriziranih – lahko pač vozijo na maratonu z ostalimi, niso pa na koncu uradno uvrščeni.
Od 16 ali 17 evrov (vključno s popusti) dalje znaša startnina na Franji, Penko pa se zaveda, da brez tega vira prihodka maratona ne bi bilo mogoče organizirati. »Na Franjo gledam drugače kot na tovrstne maratone v tujini, saj ima drugačno poslanstvo. Že od nekdaj je generator kolesarstva, prireditev, ki spodbuja ta šport, ima socialno noto. Zato jo želimo približati čim več ljudem, a ne zaradi večjega števila prijav ter posledično večjega zaslužka in denarnega odiranja ljudi. Udeležencem za plačano startnino nudimo precej več kot v tujini: majice, kolajne, različne športne artikle, pijačo, energijske ploščice in podobno, tako da skupna vrednost tega dosega ali celo presega znesek startnine,« pojasnjuje Penko, pri čemer na družinskem maratonu ne zahtevajo nobene prijavnine, saj gre za pospeševalno akcijo oziroma povečevanje zanimanja za kolesarstvo. To se je izkazalo za zadetek v polno, kajti z začetnih okoli 200 je število udeležencev v zadnjih letih že preseglo številko 3500.