Trenerke v moških ekipah: Ena zadnjih trdnjav moške nadvlade

Šport je konservativen

Strokovnjaki, ki podrobno spremljajo položaj žensk v športu, opozarjajo na dejavnike, ki kažejo, da smo še daleč od emancipacije. Na to opozarja Simon Ličen, docent na univerzi Washington State, ki proučuje in predava o športu, medijih in družbi. Pravi, da o ženski emancipaciji v športu ne moremo govoriti. »Šport pravzaprav običajno zaostaja za družbenim razvojem, namesto da bi ga vodil. Pri sprejemanju manjšin, kot so ženske, invalidi, tujci, homoseksualci in drugi, je običajno konservativen,« meni Simon Ličen, ki se zavzema za to, da bi na tem področju našli sistemske rešitve, ki bi pripomogle k enakopravnosti med spoloma. »Posamezne izjeme, ki jih sicer najdemo pri vseh naštetih skupinah, še ne pomenijo, da sta segregacija ali stigma odpravljeni. Za pravo emancipacijo so potrebni dolgoročni in načrtni sistemski ukrepi – pozitivna diskriminacija, če hočete, ki se začne s prilagoditvijo zakonov in preraste v spremembo miselnosti.«

Nekateri primeri kažejo, da se tudi na športnem področju družba počasi razvija. V zadnjem času so svet preplavile novice o nogometnem klubu Clermont Foot in prvaku košarkarske lige NBA San Antoniu. Francoskega nogometnega drugoligaša od začetka te sezone vodi Corinne Diacre. Postala je prva trenerka, ki je vodila tekmo v kakšni od prvih ali drugih lig evropskega nogometa. Pred njo je bila leta 1999 na klopi Viterbeseja v tretji italijanski ligi Carolina Morace, a je bila v tej vlogi le na dveh tekmah. Košarkarje San Antonia bo še naprej vodil slavni Greg Popovich, v njegovem trenerskem štabu pa je zdaj tudi Becky Hammon, ki je postala prva ženska, zaposlena v trenerski ekipi kakšnega od klubov v ligi NBA. Leta 2001 je v okviru trenerske ekipe Clevelanda delala Lisa Boyer, a sodelovanje je trajalo le nekaj tednov, košarkarska trenerka pa je delala prostovoljno.

Clermont Foot in San Anotnio sta prav gotovo poskrbela za mejnika v svetu športa, vsaj navzven pa se zdita primera nekoliko različna. Poraja se vprašanje, ali sta bila kluba iskrena. Ali sta trenerki vključila v delo zgolj zaradi kakovostnega dela in zavedanja, da je položaj žensk v športu pomembna problematika, ali je šlo v prvi vrsti za željo po povečanju priljubljenosti. Dvom se poraja predvsem pri francoskem nogometnem drugoligašu, izhaja pa iz dogodkov pred imenovanjem Diacrejeve na mesto glavne trenerka. Tudi njena predhodnica je bila ženska, Portugalka Helena Costa. Toda klub je zapustila, še preden je vodila prvo tekmo. Odstopila je, ker je dobila vtis, da je moški kolegi niso upoštevali, ampak jo uporabili le za obraz, ki privlači javnost. Govorila je o tem, kako ni imela nobene besede pri okrepitvah in dogovarjanju o prijateljskih tekmah in da športni direktor Oliver Chavanon o tem z njo ni želel komunicirati. Za klub, ki naj bi podiral tabuje, je nenavadna tudi seksistična izjava njenega predsednika Clauda Michyja, ki je o razlogih za trenerkin odhod dejal: »Je ženska, zato je možnih veliko razlogov.«

Zdi se, da je drugačen primer pri San Antoniu. Prvak lige NBA ne potrebuje takšne reklame, kot si jo morda želi francoski drugoligaš. Dogajanje v ligi NBA podrobneje spremlja tudi Ličen, ki potezo pozdravlja. »Mislim, da je poteza moštva iz San Antonia iskrena. San Antonio goji svojstven, izrazito kolektiven način igre. So ekipa, ki je v ligi NBA lansko sezono imela največ tujih igralcev – deset. Trener Gregg Popovich, ki si pomočnike in odslej tudi pomočnice izbira sam, se torej ne boji delati drugače kot drugi trenerji. Športna ekipa oziroma sleherna organizacija v takšnem položaju si ne privošči eksperimentiranja samo zaradi trženja,« je dejal in dodal, da tudi če bi šlo zgolj za marketinško potezo, bi se mu zdel to zanimiv in inovativen pristop, kajti »športni funkcionarji prepogosto pozabljajo, da ženske predstavljajo polovico njihovega potencialnega občinstva«.

Obravnavajo jo drugače kot moške

Z marketinškim ozadjem ali ne, v tujini je premik viden. Kako pa je pri nas? Ne pomnimo, da bi kakšno moško ekipo v Sloveniji vodila ženska. Tudi v ženskih ekipah večinoma trenerski stolček zasedajo moški. Najbolj prepoznavna trenerka v slovenskih ekipnih športih je Marta Bon. Medtem ko je Ličen do Slovencev zaupljiv in meni, da bi bile glede na pozitivne izkušnje na drugih področjih (ob izvolitvi temnopoltega župana Pirana in delovanju ženske na vrhu slovenske vlade) trenerke v moških ekipah dobro sprejete, je bolj skeptična Bonova. Si trenerka Krima in selektorica rokometne reprezentance lahko predstavlja, da bi vodila moško ekipo? »Jaz si to z lahkoto predstavljam, a ne vem, če si drugi. Zelo težko bi bilo možno kaj takšnega, kajti veliko je še stereotipov. Že s tem, da sem trenerka v ženski ekipi, imajo nekateri težave,« je dejala Marta Bon in dodala, da pri treniranju niso pomembne fizične lastnosti, ampak kompetence, ki glede na doktorsko izobrazbo, izkušnje in uspehe pri njej niso vprašljive. Pravi, da jo obravnavajo drugače kot moške, tako v rokometnih krogih kot v medijih. »Moje kolege so mediji, na primer, obravnavali kot stratege, za mene je pa zelo malokrat kdo napisal strateginja.«

Ker po njeni oceni družba še ni bila zrela za to, pred časom, ko je imela ponudbo za treniranje moškega kluba, te službe ni sprejela. »Največ težav bi imeli tisti, ki so me predlagali, medtem ko sem jaz že toliko utrjena, da me stereotipi ter včasih žaljive opazke ne prizadenejo tako, da ne bi mogla živeti s tem. Zato smo hitro zaključili pogovore,« je dejala Bonova, ki ugotavlja, da ženske v rokometu lažje dobijo službo na manj izpostavljenih in manj plačanih položajih v nižjih kategorijah, za katere je manj zanimanja. Med dolgoletnim delom v športu je spoznala, da »je šport ena zadnjih trdnjav moške nadvlade«. A dodaja, da se to malo spreminja.