Glasba je način življenja. Poslušamo jo povsod in v vseh fazah razpoloženja. Z njeno pomočjo lažje prebrodimo težke trenutke, se veselimo, žalujemo, motiviramo pred različnimi preizkušnjami. Slednje velja predvsem v primeru športnikov. Nemalokrat je namreč moč videti, kako imajo pred raznimi tekmovanji na ali v ušesih slušalke, vsebina pa jih po eni strani sprosti, po drugi pa napolni z energijo in pogumom. Nekateri v glasbi uživajo celo tako zelo, da se v njej tudi preizkusijo.
Eden najbolj uspešnih vrhunskih športnikov v glasbenih vodah je nekdanji košarkar v ligi NBA Shaquille O'Neal. Izdal je namreč kar šest plošč. Čeprav so kritiki njegove repovske veščine od samega začetka označevali kot slabe, je njegov prvenec Shaq Diesel dosegel platinasto naklado, kar pomeni, da je prodal nad milijon primerkov. Precej uspešen je bil na glasbenem področju tudi boksar Oscar De La Hoya, ki je sicer izdal le en studijski album, ki ga je poimenoval kar Oscar. Popovske popevke je izvajal v španščini in angleščini, skladba z naslovom Ven a Mi pa je bila leta 2000 celo nominirana za nagrado grammy.
V glasbi so se preizkusili tudi nekateri slovenski športniki. Zadnji najbolj znan primer je slovenska smučarska šampionka Tina Maze. S skladbo My way is my decision je navdušila, s tem pa izpolnila sanje, saj se je vedno želela preizkusiti tudi pred mikrofonom. Novih glasbenih podvigov sicer ne načrtuje, vseeno pa je zadovoljna, da se je odločila za ta korak. »Bila je prava popestritev, hkrati pa sem želela, da zveni dobro. Se sprašujete, kaj mi je vsega tega sploh treba? Odgovor, da živim, bi bil pravi. Živim svoje sanje,« je dejala, ko je skladba ugledala luč sveta. Izleti na glasbeno področje za smučarje sicer niso tuji. Avstrijka Elisabeth Görgl je denimo v duetu z glasbenikom Christianom Geislerjem zapela uradno himno svetovnega prvenstva v Garmisch-Partenkirchnu, kitaro pa precej dobro obvlada Ivica Kostelić. Daleč pred vsemi pa je za mikrofon poprijel še en Slovenec.
Prijetno in ustvarjalno preživljanje prostega časa
Nekdanji slovenski smučarski šampion Jure Košir je v glasbene vode zaplaval pred več kot dvema desetletjema. Leta 1994 je s Košir rap teamom izdal ploščo Včasih smučam hit, nato pa kot član skupine Pasji kartel, v kateri sta bila med drugimi tudi Vlado Kreslin in Klemen Klemen, še Pesjansa (1996) in Kartelova teorija (1998). »Verjetno smo bili med prvimi, ki so sploh začeli spremljati repovsko glasbo in hiphop. Prve skupine, ki smo jih poslušali, so bile Public Enemy, N.W.A., Ghetto Boys in še nekatere,« se mladostniških let spominja Jure Košir, ki priznava, da je bila glasba v njegovem življenju vedno precej pomembna. Z najboljšim prijateljem in prav tako nekdanjim smučarjem Matejem Jovanom sta podrobno spremljala razvoj repa in hiphopa, hkrati pa poskušala tudi sama ustvarjati in pisati besedila. »Potem se je to v našem smučarskem svetu razvedelo in na uho prišlo tudi Igorju Bergantu, ki je bil pobudnik, da sva začela resno razmišljati, da bi tudi kaj posnela. Prvi komad Včasih smučam hit, včasih pa počas je nastal zelo spontano in hitro. S tem se je vse skupaj začelo.« Trikratni zmagovalec tekem v svetovnem pokalu s posebnim tonom v glasu pove, da je studijsko delo, snemanje in ustvarjanje zelo kreativen proces, ki ga ni pustil ravnodušnega. Nikoli pa ni imel večjih glasbenih ambicij in si delal utvar, da bi lahko v tem poslu uspel. Pravi, da je šlo le za prijetno in ustvarjalno preživljanje prostega časa.
Okolica se je na njegovo »drugo« kariero večinoma odzvala pozitivno in se ob tem zabavala. »Večini se je zdelo to simpatično,« pove Košir, ki se ne ukvarja z vprašanjem, ali je imelo glasbeno udejstvovanje na njegovo kariero negativne učinke. Čeprav je imel nekaj nastopov, ni zaradi tega nikoli ponočeval in je prepričan, da je vedno opravil vse treninge in ni zaradi tega nikoli manjkal na kakšnih obveznostih, ki jih je imel kot poklicni športnik. Kljub temu so se našli kritiki, ki jih je to motilo. Z njimi se ni ukvarjal, saj se zaveda, da nikoli ne moreš ugoditi vsem. »Nekdo lovi ribe, kdo drug pa piše pesmi in ustvarja glasbo. Nihče se ne bi ob to spotikal, če bi rekel, da sem se ukvarjal z modelarstvom. To je bil del mojega življenja, ki mi je bil izjemno drag in simpatičen. Spoznal sem čisto novo dimenzijo in veliko ljudi v glasbenem svetu. Izjemno sem vesel, da se mi je to zgodilo.«
Poniževalen in degradirajoč odnos
Težjo izkušnjo zaradi ukvarjanja z glasbo ima nekdanji slovenski nogometni selektor in trenutni trener belgijskega prvoligaša Liersa Slaviša Stojanović. Odnos slovenske javnosti do njegovega igranja kitare ga izjemno moti. Pravi, da je poniževalen in degradirajoč, zaradi česar nikoli ni rad govoril o svoji drugi ljubezni. »Nečesa se morajo zavedati. Kitaro sem igral dosti prej, preden sem postal trener. Že v rani mladosti sem bil v raznih skupinah in ustvarjal glasbo. S prvim bendom smo posojali muziko za razne slovenske filme, pa študentom AGRFT. Ko se je odprlo prvo veliko trgovsko središče v Sloveniji, so našo muziko uporabili za reklamni spot.«
Povsem drugačne izkušnje ima v tujini. Ko je bil trener srbskega velikana Crvene zvezde, so ga stalno nagovarjali, naj javno nastopi. A tega ni želel storiti, dokler se ni zaključila sezona. Nato je le popustil in nastopil na zelo gledani televizijski oddaji, ki jo vodi Ivan Ivanović. »Odziv je bil strašanski. Nato me je na svoj koncert povabil Bajaga in sem igral še z njim. To so resni glasbeniki. Tudi tisti, s katerimi sem igral v oddaji, so fantastični akademski glasbeniki,« se upravičeno pohvali Stojanović in hiti razlagati, da si je na spletu ravno ogledal posnetek, kako vratar Chelseaja Petr Čech igra bobne. »To je zelo pozitivna stvar in veliko športnikov jo jemlje kot takšno. Tudi javnost je v tujini nad podobnimi stvarmi navdušena, pri nas pa je na žalost ravno obratno.«
Kitaro se je naučil igrati povsem sam, v glasbene vode pa ga je potegnila okolica v ljubljanskem Štepanjskem naselju. Spominja se, da je v njegovi mladosti polovica igrala kitaro, polovica pa nogomet. Sam je bil nekje vmes. »Imeli smo kvarte, kjer se je igrala različna glasba. Nekje stari rok, na drugem težkometalna glasba. V nadaljevanju se je pojavil alternativni rok, manjkal ni niti jugorok. Igrali so lokalni kitaristi. To me je pritegnilo, zato sem jih po treningih hodil poslušat. Bilo jih je cel kup. Med drugimi sta igrala na primer tudi kitarist Sokolov Ivan Bekčič in kitarist Pankrtov Bogo Pretnar.« Ko je pri devetindvajsetih letih zaključeval nogometno kariero, iskreno prizna, se je znašel na razpotju. S skupino Druga liga je na pobudo prijatelja izdal ploščo, vse skupaj pa, pravi, je bilo na izredno profesionalni ravni. »Bil sem res na meji, kako in kaj naprej. V tistem času za naš projekt ni bilo veliko razumevanja in tudi zato sem se odločil za kariero nogometnega trenerja.«
Kitara ga ne glede na obveznosti v nogometnem svetu spremlja vedno in povsod. Igranje mu namreč predstavlja najboljši način sprostitve. S seboj jo je vzel tudi v Belgijo, kjer je spoznal Maartena Artsa. »Je trener vratarjev v mojem štabu. Kot pomočnik je delal recimo tudi s Frankom Rijkaardom, ko je bil ta selektor Nizozemske in Savdske Arabije. Doma ima tri kitare. Včasih po treningu odideva k njemu in igrava. Da se sprostiva in svoje glave pripraviva na treninge in tekme.«
