Številna slovenska podjetja v času krize zapirajo svoja vrata, kdor preživi, pa skrbno znižuje svoje izdatke. Med temi je najpogostejše sponzorstvo za športnike in športne klube, kar pušča globoke posledice na rezultatski uspešnosti. Toda vse pogostejši porazi in slabša mednarodna konkurenčnost sta zgolj majhen problem v primerjavi z osebnimi stiskami športnikov, ki se znajdejo brez plač ter brez pogodbe, kadar jih doleti poškodba. Tovrstne probleme naj bi reševal status kategoriziranega športnika (status vrhunskega športnika), a gre pri tem v številnih primerih za mrtve črke na papirju.
Športniki nimajo socialne varnosti
»Problem je večplasten,« poudarja športni delavec Tomo Levovnik, ki je prek mnogo funkcij in obdobij res dodobra spoznal slovenski šport. Hkrati opozarja, da imamo sistemske napake že pri razvoju športnikov, predvsem pri njihovem šolanju. »V srednji šoli imamo športne gimnazije in športne oddelke, s čimer smo prevzeli model iz zahoda, kjer imajo internate za športnike, a v tujini gre za programe, ki so prilagojeni točno določenemu športu. Pri nas je več športov znotraj enega športnega oddelka, zato je težko usklajevati obveznosti, saj so športi med seboj zelo različni,« pravi Levovnik. »Imamo tudi zelo nezainteresirano univerzitetno sfero. Dosegli smo, da imajo kategorizirani športniki določene prednosti, kar pa nam ni uspelo na vseh visokošolskih zavodih. Marsikaj se ureja na individualni ravni med študentom in univerzo. Mnogo športnikov ne more redno opravljati študija, ker imajo preveč obveznosti. Sistem v srednjih šolah in univerzah je treba nadgraditi,« je rekel naš sogovornik. Kljub temu v tujini poznajo kar nekaj dobrih praks. »Denimo na Danskem imajo študij na daljavo, ki ga opravlja tudi Vid Kavtičnik ter še nekaj slovenskih športnikov. Ta študij ima ugleden renome, zato so diplomanti dobrodošli v službah.«
Na prvi pogled šolanje in status kategoriziranega športnika nimata povezave, a prav primerna izobrazba bi morala biti eden od pogojev za pridobitev statusa. Športnik namreč z izobrazbo osvoji tudi določeno zrelost in ima vsaj kakšno rešilno bilko, kadar se znajde brez vsega. Dejstvo je tudi, da nekateri vrhunski športniki zaradi preobremenitve ne morejo opravljati šolanja, a morajo zato na trgu zaslužiti dovolj, da se jim morebitni izpad dohodka vsaj na kratek rok ne pozna. »V Sloveniji nimamo jasno definiranega statusa vrhunskega športnika. Sploh ne vemo natančno, kdo je lahko vrhunski športnik. Po sedanjem zakonu o športu lahko pravice iz statusa kategoriziranega športnika uveljavlja skoraj vsakdo, ki nastopa v uradnem tekmovalnem sistemu. Ta status lahko tako vzame tudi otrok pri 15 letih,« je prepričan Levovnik. »Stvari bi morale biti usmerjene tako, da je lahko vrhunski športnik nekdo, ki ima vsaj osnovno izobrazbo 4. stopnje,« dodaja. Precej športnikov v Sloveniji ob tem odpira status samostojnega podjetnika, kar je koristno le, dokler na poslovni račun doteka redni dohodek. Problem nastane, ko delodajalec nima več denarja za plače ali ko se športnik poškoduje in s svojo dejavnostjo ne more več služiti denarja. »Ti športniki nimajo nobene socialne varnosti. Pristanejo na cesti, a se ne morejo prijaviti niti na zavod za zaposlovanje. Tistih, ki so pred tem zaslužili dovolj, da lahko nekaj časa živijo brezskrbno, je zelo malo. Nekaj tovrstnih problemov sicer rešuje zakon o premostitvenem zavarovanju.«
Ena od rešitev je zaposlitev športnikov v državni upravi, toda ta jim pripada zgolj v času aktivne kariere. »Zadevo bi lahko pripeljali do tega, da bi isti športniki dobili redno zaposlitev tudi po koncu kariere, ki bi morala biti prilagojena njihovi izobrazbi,« je eden od Levovnikovih predlogov. V primeru propadov klubov ali ob finančni nedisciplini pa v tujini poznajo še številne druge rešitve. »Denimo Kavtičnik igra v Franciji, a če mu klub ne plača, dobi plačo v roku 14 dni od države. Tam ni mogoče, da bi vrhunski in poklicni športnik ostal čez noč na cesti. Ne moremo pa teh pravic v Sloveniji uvajati kar vsevprek za skromen tekmovalni šport. Imamo cel kup profesionalnih ekip, ki sploh ne tekmujejo v mednarodnih tekmovanjih. Čas je, da to bolj jasno definiramo. Imamo zakone, ki nikogar ne zavezujejo. Najhujše je v primeru poškodb, ko športnik nima nikogar, ki bi mu pomagal ob vrnitvi v sistem,« je rekel Levovnik, ki opozarja tudi na neurejeno organiziranost športnih društev. »Imamo društveno organiziranost, kar je osnova, a zakonsko bomo morali opredeliti, katera društva se s svojimi rezultati sploh lahko gredo poklicni šport. To, kar imamo zdaj, je prehudo finančno breme in nekorektno. Številni športni klubi so propadli, denimo Cimos Koper v zadnjem času, ko so imeli športniki pogodbe, a po razpadu kluba so ostali goli in bosi.«
Francija ne pozna odstopanj od pogodb
O Levovnikovih besedah, kako je s plačilno disciplino športnikov v Franciji, smo povprašali rokometaša Dragana Gajića, ki si kruh služi v Montpellierju. Slovenski reprezentant pravi, da je že slišal, da francoska država poskrbi za plačo športnika, če se klub znajde v hudi finančni stiski, a ne pozna nobenega primera. »Z rokometaši se pogovarjamo tudi o tej temi. Kolikor sem seznanjen, se ni še nikomur zgodilo nič podobnega. Lahko povem, da je v Montpellierju glede plačila odlično poskrbljeno, saj je na naših računih nakazan denar vsak mesec ob istem dnevu,« je povedal Gajić. Če v klubu ne bi imeli denarja za plače, se mu zdi pravično, da na pomoč priskoči država: »To športniku omogoča, da se lahko mirno osredotoči le na delo na igrišču. Prav je, da ne prihaja do odstopanj od dogovorjene pogodbe.« Da sistem v Franciji deluje, je Montpellier občutil letos, ko so mu zaradi dolgov iz preteklosti odvzeli dve točki v prvenstvu, s čimer so dali jasno znamenje vsem klubom, da nikomur ne bodo gledali skozi prste.
Rokometaši v Franciji imajo urejen status tudi v primeru poškodb. Gajić pravi, da stroške v primeru odsotnosti več kot sedem dni krijeta obvezno in dodatno zavarovanje. »Čeprav športnik takrat ne igra, dobiva reden prihodek, povrhu pa mu klub nudi vrhunske pogoje za rehabilitacijo, zdravniška oskrba je resnično na perfektni ravni,« dodaja. Status vrhunskega športnika je v Sloveniji pridobil razmeroma pozno, ko je že igral za člansko državno reprezentanco. Kot pravi, ugodnosti ob tem ni pretirano občutil. »Ne spomnim se, da bi se kaj spremenilo na bolje ali slabše, ampak je ostalo enako. Niti se nisem veliko ukvarjal s tem, a vseeno menim, da bi bil lahko sistem boljši. Zdaj je veliko športnikov samozaposlenih, kar pomeni, da se morajo ukvarjati z zadevami, ki se sploh ne dotikajo športa in nimajo povezave z našim poklicem. Sprejeti bi morali zakone, da bi bil šport tudi bolj zanimiv za sponzorje, ki zdaj odhajajo iz športnih klubov,« je dejal.
Dragan Gajić pri skorajšnjih tridesetih letih še ni opustil univerzitetnih ambicij in pravi, da si želi dokončati ekonomsko fakulteto v Mariboru. Doslej je pod streho spravil prvi letnik, lansko jesen pa se je vpisal na že prej omenjeno dansko fakulteto, ki omogoča študij na daljavo. Za razliko od njegovega klubskega in reprezentančnega soigralca Vida Kavtičnika ga ni povsem prepričal, zato je po štirih mesecih in treh opravljenih izpitih opustil omenjeno zvrst študija. »Na splošno pa je ta fakulteta resnično cenjena in za mnoge športnike zelo ugodna. Njene prednosti so v tem, da je študij prilagodljiv potrebam športnika, kar pomeni, da so datumi fleksibilni. Če imaš v nekem tednu veliko tekem ali potovanj, lahko oddaš naloge tudi kasneje. Mene pa je zmotilo, da je prijavljenih veliko ljudi, obenem pa moraš biti aktiven zagotovo vsak drugi dan. Ni mi ustrezalo, da smo imeli več predmetov naenkrat. Raje bi se posvetil vsakemu posebej,« je razložil Gajić in ob koncu pogovora glede študija pohvalil Vida Kavtičnika, da je marljiv in uspešen.
