Prvo kemoterapijo je dobil na svoj 24. rojstni dan (13. maja 2002), slab mesec prej pa so mu postavili diagnozo – Hodgkinov limfom, rak na bezgavkah in 13 metastaz na pljučih. Jaka Jakopič je bil takrat profesionalni nogometaš Domžal, po 15 kemoterapijah (prejemal jih je šest mesecev in pol) in 32 obsevanjih pa je dobil boj z zahrbtno boleznijo in se vrnil na igrišča. »Decembra 2001 sem imel bule na vratu in otekle bezgavke, a so mi soigralci dejali, da je to verjetno ostalo od prehladov. Naslednji mesec se mi je pojavila še velika bula na prsih, za katero smo mislili, da je posledica močnega udarca, zato so mi razbijali hematom in imel sem terapije z ultrazvokom. Prav tako sem se pretirano znojil, srbela me je koža, hitro sem bil zadihan, a vsemu temu nisem pripisoval večjega pomena. K zdravnici sem odšel iz drugega razloga – ker sem slišal samega sebe in so mi rekli, da imam maslo v ušesu in naj ga grem očistit. A mi je povedala, da nimam ušesnega masla, in me je takoj poslala na punktiranje na Onkološki inštitut,« se začetkov bolezni, med katero je izgubil kar devet kilogramov mišične mase, skupno pa 13, 14 kilogramov telesne teže, spominja Jaka Jakopič.

Nikoli ni pil in kadil, zdravo se je prehranjeval in športno živel, zato je bil šok ob odkritju bolezni še toliko večji, a Jaka ni vrgel puške v koruzo. »Le prvo noč po diagnozi sem glavo zaril v blazino in se spraševal, zakaj je bolezen udarila ravno mene. To je bilo prvič in sočasno zadnjič, da sem se zasmilil samemu sebi. Ker sem se zaradi športa zavestno odrekel kajenju, pitju in nezdravemu življenju, je bil to tudi moj vložek v hitrejše okrevanje in obnavljanje celic, boljšo regeneracijo po kemoterapijah... Če bi bil zapit, zakajen in zamaščen, bi bilo to povsem drugače. Med boleznijo nisem razmišljal o tem, da se bom kdaj vrnil v nogomet, čeprav sem si vedno govoril, da brez njega ne bom mogel živeti. Ko sem dobil diagnozo, sem takoj dojel, da se moram postaviti nazaj na noge in normalno zaživeti. Glavo sem si takoj 'nastavil' na novo ter spremenil svoj pogled na življenje in svet. Sebe sem postavil na prvo mesto in začel živeti tako, kot sem želel, ne pa tako, kot so želeli in hoteli drugi. In postal sem srečen, čeprav sem se zavestno odrekel nogometni karieri, ki bi jo lahko podaljšal še do dandanes,« meni Jaka, ki je po bolezni (pred začetkom kemoterapij je moral dati semenčica v semensko banko, dve leti po koncu kemoterapij pa je imel boljše izvide kot prej) v zakonu z Manco po naravni poti dobil tri hčerkice: zdaj petletni dvojčici Tajo in Injo ter tri in pol leta staro Otjo.

Čeprav ne uživa alkohola, naredi izjemo in enkrat na leto – 17. aprila, na ta dan je leta 2002 izvedel za diagnozo – nazdravi začetku svojega novega »rojstva«, v težkih trenutkih pa mu je veliko pomagala knjiga ameriškega kolesarja Lancea Armstronga z naslovom »Ne gre samo za kolo – Moja vrnitev v življenje«. Z nogometnih igrišč je bil nekdanji član Factorja, Olimpije, Dravograda, Domžal, Šmartnega, tretjeligaša na Japonskem, Krke in Triglava (kariero je uradno končal leta 2010, nato še malo brcal v Avstriji in zdaj v Kresnicah) odsoten od aprila 2002 do julija 2003, ko je po fenomenalnih izvidih spet začel lažje treninge. »Slišalo se bo čudno, a med kemoterapijo sem bil zelo vesel, če sem slučajno bruhal, prav tako, ko so mi začeli izpadati lasje. To je bil dokaz, da kemoterapija deluje in da rak počasi, a zanesljivo odhaja. Čeprav nekateri o farmaciji in uradni medicini govorijo kot o lobijih in lopovih, jima bom vedno hvaležen, saj sta mi rešili življenje. Nobena alternativna medicina, veganska hrana, korenčki, solatke in podobni prijetni larifariji me ne bi rešili pred smrtjo,« trdi Jakopič, ki je med zdravljenjem napisal knjigo, ki pa mu jo je računalnik »požrl«. Čeprav je uradno ozdravljen, mora enkrat na leto na pregled.

Pristal na invalidskem vozičku

Dejan Mijovič je nekdanji rokometaš Sevnice, Celja Pivovarne Laško in Krškega, ki je zaradi poškodbe kolena in težke operacije že pri 21 letih končal športno pot, pred tremi leti pa je pristal na invalidskem vozičku. Z dekletom Bojano sta pol leta po začetku ljubezenske zveze prvič odšla skupaj na morje v Piran, Dejanu pa je pri vstopu v vodo spodrsnilo na klančini, ki je bila spolzka zaradi alg. S čelom je udaril v beton in ohromel. Če ga eden od prijateljev ne bi pravočasno obrnil, bi se Dejan utopil, saj si sam – ker je bil od vratu navzdol v trenutku hrom – ni mogel več pomagati. In le nekaj milimetrov je manjkalo do poškodbe dihalnih poti, kar bi pomenilo, da bi do konca življenja lahko dihal le z aparati. Takoj naslednji dan so ga operirali, nato pa je sledila dolgotrajna rehabilitacija.

»Vse je kazalo, da bom preostanek življenja preživel na invalidskem vozičku. Vseeno nisem imel nobenih kriznih dni, nisem padel v depresijo in apatijo, s čimer sem presenetil tako sebe kot okolico. Devetdeset odstotkov je v glavi, telo pa se obnaša tako, kot veleva um. O preteklosti nisem razmišljal, saj je ne moreš spremeniti, prav tako ne o prihodnosti, saj ne veš, kaj te čaka. Vsak dan sproti sem želel le maksimalno izkoristiti in živeti,« priznava zdaj 37-letni Dejan Mijovič. V celoti je bil hrom dobre tri mesece in pol, dva meseca je bil na vozičku, na srečo pa se je izkazalo, da hrbtenjača ni strgana, ampak le natrgana. Kmalu je najprej premaknil prst na levi nogi, zatem še na desni roki. Sledila je polletna rehabilitacija v Soči, bil je tudi štiri dni na preiskavah v Švici, devet mesecev po nesreči pa je odšel v domačo nego v Sevnico.

Čeprav je imel invalidski voziček, ga ni uporabljal, ampak se je postavil na bergle. »Ne, nikoli nisem razmišljal o tem, ali se bom vrnil v šport. Zadnji dve leti intenzivno delam zase, kar ni šport, je pa prav tako trdo delo: fizioterapije, hidroterapije, bazeni, masaže, fitnesi, kolesa... In to moram početi do konca življenja,« se zaveda nekdanji novinar fotoreporter, ki je zdaj pomočnik urednika fotografije na spletni strani slovenskega časopisa in dela štiri ure na dan. Bergle je nehal uporabljati pred enim letom, samostojno lahko zdaj prehodi dva kilometra. »Če nekoč ne bi bil vrhunski športnik, bi mi bilo po nesreči precej težje. Šport me je naučil, da brez trdega dela ni nič, da je treba v življenju garati in se boriti za vsako stvar, za vsak dosežek – tako v športu kot zunaj njega. Obrestovalo se mi je, da sem nekoč treniral in garal kot športnik,« opisuje Mijovič, z zunajzakonsko partnerico Bojano (čeprav ji je takoj po nesreči dejal, naj si raje izbere svojo življenjsko pot, mu še vedno zvesto stoji ob strani) pa sta pred enim letom dobila neprofitno stanovanje v Ljubljani.

Urban čaka na operacijo

Infekcijsko mononukleozo (bolezen poljubljanja, ki se prenaša predvsem s slino) povzroča virus, ki prizadene bele krvničke, ki so pomembne pri obrambi pred okužbami. Značilnim bolezenskim znakom, kot so povišana telesna temperatura in znojenje, bolečine v žrelu in oteženo požiranje, povečane in za pritisk občutljive bezgavke na vratu..., se pogosto pridružijo slab apetit, hujšanje, glavobol in utrujenost, več kot polovica bolnikov pa sploh ne ve, da je okužbo prebolela. Z mononukleozo in posledično krajšo začasno prekinitvijo kariere se je na začetku leta 2013 ubadal tudi slovenski teniški igralec Grega Žemlja. Ko je igral v Avstraliji in na Novi Zelandiji, so mu zdravniki dejali, da bo vse hitro minilo. Ker jim je verjel, je še igral, a se je stanje poslabšalo. »S tem sem telesu naredil precej škode, predvsem v mišični strukturi zaradi številnih vozlov. Na treningih sem se že po nekaj minutah upehal, v igri nisem mogel zdržati daljše izmenjave žog,« pravi Grega Žemlja, ki je v Sloveniji odšel na podrobnejše preglede, en izvid pa je bil pozitiven na mononukleozo.

»Ko sem izvedel za diagnozo, se nisem ustrašil, ampak sem bil le demotiviran, mogoče malce depresiven. Odločil sem se za krajši športni premor. Če bi takoj vedel za pravo diagnozo, bi bil tudi prej zdrav. A sem prebrodil tako krizo kot mononukleozo in se vrnil na igrišča,« poudarja Žemlja, z 62. mestom najboljši Slovenec na lestvici ATP in eden izmed številnih teniških igralcev – na primer Hrvati Mario Ančić, Marin Čilić in Roko Karanušić –, ki so se spopadali z mononukleozo.

V športno areno se želi vrniti tudi 21-letni in 213 centimetrov visok mariborski košarkar Urban Gorjanc, ki je moral zaradi Marfanovega sindroma prekiniti kariero. »Gre za dedno bolezen vezivnega tkiva v telesu. Najpogostejše so spremembe na okostju, očeh in srčno-žilnem sistemu, slednje pa so tudi najpogostejši vzrok za zgodnjo smrtnost. Pri meni je doslej bolezen vplivala na aorto, okostje in delno na oči, medtem ko težav s hrbtenico in sklepi, verjetno zahvaljujoč ukvarjanju s športom, za zdaj nimam,« opozarja Urban Gorjanc. Zdaj čaka na operacijo, optimizem pa ga kljub težkemu zdravstvenemu stanju nikakor ni zapustil: »Tudi to, da sem po vseh letih ukvarjanja s športom kljub bolezni še vedno pri močeh, je neke vrste čudež. Komaj čakam na operacijo, po kateri se morda vrnem na parket. In verjamem, da se tudi bom!«