Športniki in hude bolezni: brez upanja bi bila vrnitev nemogoča

Prvo kemoterapijo je dobil na svoj 24. rojstni dan (13. maja 2002), slab mesec prej pa so mu postavili diagnozo – Hodgkinov limfom, rak na bezgavkah in 13 metastaz na pljučih. Jaka Jakopič je bil takrat profesionalni nogometaš Domžal, po 15 kemoterapijah (prejemal jih je šest mesecev in pol) in 32 obsevanjih pa je dobil boj z zahrbtno boleznijo in se vrnil na igrišča. »Decembra 2001 sem imel bule na vratu in otekle bezgavke, a so mi soigralci dejali, da je to verjetno ostalo od prehladov. Naslednji mesec se mi je pojavila še velika bula na prsih, za katero smo mislili, da je posledica močnega udarca, zato so mi razbijali hematom in imel sem terapije z ultrazvokom. Prav tako sem se pretirano znojil, srbela me je koža, hitro sem bil zadihan, a vsemu temu nisem pripisoval večjega pomena. K zdravnici sem odšel iz drugega razloga – ker sem slišal samega sebe in so mi rekli, da imam maslo v ušesu in naj ga grem očistit. A mi je povedala, da nimam ušesnega masla, in me je takoj poslala na punktiranje na Onkološki inštitut,« se začetkov bolezni, med katero je izgubil kar devet kilogramov mišične mase, skupno pa 13, 14 kilogramov telesne teže, spominja Jaka Jakopič.

Nikoli ni pil in kadil, zdravo se je prehranjeval in športno živel, zato je bil šok ob odkritju bolezni še toliko večji, a Jaka ni vrgel puške v koruzo. »Le prvo noč po diagnozi sem glavo zaril v blazino in se spraševal, zakaj je bolezen udarila ravno mene. To je bilo prvič in sočasno zadnjič, da sem se zasmilil samemu sebi. Ker sem se zaradi športa zavestno odrekel kajenju, pitju in nezdravemu življenju, je bil to tudi moj vložek v hitrejše okrevanje in obnavljanje celic, boljšo regeneracijo po kemoterapijah... Če bi bil zapit, zakajen in zamaščen, bi bilo to povsem drugače. Med boleznijo nisem razmišljal o tem, da se bom kdaj vrnil v nogomet, čeprav sem si vedno govoril, da brez njega ne bom mogel živeti. Ko sem dobil diagnozo, sem takoj dojel, da se moram postaviti nazaj na noge in normalno zaživeti. Glavo sem si takoj 'nastavil' na novo ter spremenil svoj pogled na življenje in svet. Sebe sem postavil na prvo mesto in začel živeti tako, kot sem želel, ne pa tako, kot so želeli in hoteli drugi. In postal sem srečen, čeprav sem se zavestno odrekel nogometni karieri, ki bi jo lahko podaljšal še do dandanes,« meni Jaka, ki je po bolezni (pred začetkom kemoterapij je moral dati semenčica v semensko banko, dve leti po koncu kemoterapij pa je imel boljše izvide kot prej) v zakonu z Manco po naravni poti dobil tri hčerkice: zdaj petletni dvojčici Tajo in Injo ter tri in pol leta staro Otjo.

Čeprav ne uživa alkohola, naredi izjemo in enkrat na leto – 17. aprila, na ta dan je leta 2002 izvedel za diagnozo – nazdravi začetku svojega novega »rojstva«, v težkih trenutkih pa mu je veliko pomagala knjiga ameriškega kolesarja Lancea Armstronga z naslovom »Ne gre samo za kolo – Moja vrnitev v življenje«. Z nogometnih igrišč je bil nekdanji član Factorja, Olimpije, Dravograda, Domžal, Šmartnega, tretjeligaša na Japonskem, Krke in Triglava (kariero je uradno končal leta 2010, nato še malo brcal v Avstriji in zdaj v Kresnicah) odsoten od aprila 2002 do julija 2003, ko je po fenomenalnih izvidih spet začel lažje treninge. »Slišalo se bo čudno, a med kemoterapijo sem bil zelo vesel, če sem slučajno bruhal, prav tako, ko so mi začeli izpadati lasje. To je bil dokaz, da kemoterapija deluje in da rak počasi, a zanesljivo odhaja. Čeprav nekateri o farmaciji in uradni medicini govorijo kot o lobijih in lopovih, jima bom vedno hvaležen, saj sta mi rešili življenje. Nobena alternativna medicina, veganska hrana, korenčki, solatke in podobni prijetni larifariji me ne bi rešili pred smrtjo,« trdi Jakopič, ki je med zdravljenjem napisal knjigo, ki pa mu jo je računalnik »požrl«. Čeprav je uradno ozdravljen, mora enkrat na leto na pregled.