Levo v daljavi se vidi Pelješac. Bližje, od leve proti desni, je otok Šćedro. Naravnost seže pogled proti odprtemu morju, ob katerem se vidi še druge otoke. Mali in Veliki Lukovac sta precej blizu. Korčula je v ozadju. Desno je Vis. Lokacija: Sveta Nedelja, Hvar. Prekrasen razgled, ki ob lepem vremenu ponuja pogled na velik del Dalmacije. Po burji je vse skupaj še bližje, ob sopari se česa od naštetega ne vidi. Razgled, ki pomirja. Razgled, ki polni življenjsko baterijo.
»Vidite, tam nekje,« pokaže s prstom proti Korčuli Jurica, uspešen domačin iz Svete Nedelje, »tam se je utopil Rok Petrovič.« Pomirjujoč razgled dobi novo razsežnost – prikliče spomin na slovenski ponos, kakršen je bil Rok Petrovič. Boem svojega poklica.
Zmagoval z ogromno prednostjo
Sedemindvajset let je bil star ta alpski smučar, ko je šel 16. septembra 1993 na drugi svet. Pred njim so enako starost dočakali, a 28. rojstnega dneva niso praznovali, Jim Morrison, Janis Joplin, Jimi Hendrix, za njim Kurt Cobain, Amy Winehouse… Svetovne legende, kakršna je v Sloveniji in okolici Rok Petrovič! Njegova smrt je bila od naštetih imen drugačna. Doživeta v naravi (oče Krešimir je imel dalmatinske korenine), za razliko od pariške banje, šokantna, za razliko od načina življenja naštetih imen kluba 27.
Dokumentarec Od kamna do kristala o Roku Petroviču je odličen. Predstavi ga kot legendo, ki gledalcu pokaže pot, da Roka Petroviča razume kot človeka, ki je na svojem področju pustil pečat. Posnemali so ga po vsem svetu. Vplival je na razvoj alpskega smučanja. Njegova življenjska pot je bila podobna poti košarkarja z enakim priimkom – Dražena, ki je bil na tem svetu le leto več kot Rok.
Športna pot Roka Petroviča je bila drugačna od velike večine uspešnih športnikov. Enačaj je imela le pri strogem delu in disciplini. Vsako svojo potezo je preučil ter razmišljal, kako bi jo izboljšal. Kako bi skrajšal pot med količki ter prišel kakšno stotinko, morda celo desetinko hitreje do cilja. Razmišljanja je tudi udejanjil in bil, sicer kratek čas, najuspešnejši športnik v svoji športni panogi. Njegov pogled, preden se je pognal iz startne hišice, je bil nepozaben. Pomirjujoč. V sezoni 1985/86 je dobil pet slalomskih tekem svetovnega pokala ter se ob koncu sezone veselil malega kristalnega slalomskega globusa. Vrhunec njegovih uspehov, evforij ob njih ter nacionalnih delirijev je bil 21. december 1985. Tedaj je v Podkorenu za osem desetink sekunde ugnal Šveda Jonasa Nilssona, tretjeuvrščeni Avstrijec Thomas Stangassinger pa je za slovensko raketo zaostal za več kot dve sekundi. Nemec Marcus Wasmeier je denimo tedaj na 15. mestu, zadnjem, ki je prinašalo točke svetovnega pokala, za Petrovičem zaostajal skoraj šest sekund. In prav veliki zaostanki za Petrovičem so bili značilni ob njegovih zmagah. Če na svoji poti do cilja ni napravil napake, je tekmece premagoval z ogromno prednostjo. Od trofejne sezone naprej se je le še enkrat uvrstil na zmagovalni oder, ko je v sezoni 1986/87 z Bojanom Križajem z dvojno kranjskogorsko zmago pred več kot 20.000 gledalci spisal eno lepših slovenskih športnih pravljic v jugoslovanskih časih.
Vse je dosegel s trdim delom
Rok Petrovič je bil izjemno uspešen tudi zato, ker je bilo tedanje vodstvo reprezentance najboljše na svetu. Imelo je direktorja smučarskega ski poola v podobi Toneta Vogrinca. Imelo je trenerja z imenom Filip Gartner. In imelo je sistem, ki ga žal dvajset let kasneje po Rokovi smrti nima. Filip Gartner je bil trener, ki je imel avtoriteto. Če je rekel, da bo kombi odpeljal na smučišče ob sedmi uri, ni odpeljal niti sekundo čez, pa četudi v njem ni bilo prvega zvezdnika. Takšen način in delo so morali tekmovalci sprejeti.
Ključ do uspeha Roka Petroviča v sezoni 1985/86 je bil, da je kot prvi alpski smučar na svetu obvladal slalomsko tehniko na pregibne količke. Pred tem so Ingemar Stenmark in drugi alpski smučarji tekmovali s fiksnimi količki, ki so bili narejeni iz bambusa, kasneje pa iz plastike. Tehnika smučanja je bila posledično takšna, da so smučarji vozili bolj okrog količkov, Rok Petrovič pa je precej skrajšal linijo, saj je količek neposredno napadel.
»Rokovo smučanje je študiral ves svet. Medtem ko so se tekmeci v sezoni 1985/86 privajali na novo tehniko, jo je Rok obvladal in je zmagoval. Tekmeci so ob preučevanju Rokovih voženj dojeli, da morajo smučati drugače, če želijo konkurirati za vrh. Ko pa so osvojili tehniko, je bila svetovna konkurenca precej širša. Naslednjo sezono po Rokovih največjih uspehih je mali slalomski kristalni globus osvojil Bojan Križaj,« se zlatih časov Roka Petroviča spominja Tone Vogrinec. »Rok si je vse izboril s trdim delom. Bil je garač. Ko pa je na vrhu dobil konkurenco, je začel popuščati. Posledično je dosegal dobre ali solidne rezultate, nič več pa vrhunskih. Tedaj je treniral manj kot tekmeci. Povrhu po svojem programu, saj ni več sodeloval v fizični pripravi Marka Klemenčiča. Rok je kasneje razmeroma hitro sklenil športno pot (leta 1989, tako da jugoslovanskega dresa ni nikoli zamenjal s slovenskim, op.p.). Nepozabno in uspešno kariero.«
Da ima Slovenija v Roku Petroviču športni biser, je bilo jasno že v njegovi mladosti. Bil je najboljši na Trofeu Topolinu, ki ga še danes organizirajo v okolici Trentina v Italiji. In to na način, da je v starejši kategoriji dvakrat zapored nokavtiral tekmece, kar pred njim ni uspelo nikomur. Na neuradnem svetovnem prvenstvu za mladino je smučar Novinarja dokazal, da gre za izjemnega talenta, ki se je uspešno razvijal in v sezoni 1985/86 rezultatsko eksplodiral. »Kdor je na Trofeu Topolinu izstopal, je kasneje blestel tudi v svetovnem pokalu ter imel zmožnost, da bi bil lahko svetovni ali olimpijski prvak. Rok slave z največjih prvenstev ni požel, ker je na žalost prehitro končal športno pot, je pa v alpskem smučanju pustil edinstven pečat,« je sklenil Vogrinec.