Meje vrhunskega športa: uspeh za vsako ceno

Znanost povzdignila meje športa

Samo Rauter z inštituta za šport na fakulteti za šport v Ljubljani, trener gorske kolesarke Tanje Žakelj, je o tem, kakšne so dejanske zmogljivosti športnikov in kako so se spreminjala dojemanja vrhunskega športa skozi čas, povedal: »Dojemanje vrhunskega športa se kaže zgolj skozi rezultat. Ne zagovarjam tega, ampak hočeš nočeš je to edino, kar šteje. Glede mej je stvar bolj zapletena. Zelo težko je določiti meje zmogljivosti športnikov oziroma so te delno odvisne tudi od tehnologije, ki je lahko zelo v pomoč športnikom. Naj na primer izhajam iz gorskega kolesarstva. Če pogledamo kolesa iz leta 2000, bi danes z njimi komaj prevozil krog na gorskokolesarskem krosu, kaj šele, da bi dirkal. To je tisto, kar zelo pripomore k temu, da so športniki iz leta v leto hitrejši. Kako bi bilo, če bi zvezdnikom iz preteklosti ponudili današnje pogoje, pa je sila težko napovedati.«

Tomo Levovnik, priznani športni delavec, pa dodaja, da dokler v svet športa nista prišli intenzivna stroka in znanost, so bili športniki pravzaprav zelo izenačeni v osnovi in so bili njihovi rezultati v veliki meri odvisni od njihovih prirojenih in pridobljenih predispozicij za določen šport, motiva, prizadevnosti in določenih materialnih pogojev. Zato – pri tem se strinja z Rauterjem – pa je bilo ob pojavu znanosti meje športa mogoče dvigniti na precej višjo raven, svoje so dodale tehnične rešitve, od opreme do pogojev za treninge, kje trenirajo športniki, tudi na katerih nadmorskih višinah, in še bi lahko naštevali. Zato primerjave z minulimi časi in tudi nekdanjimi športniki, meni Levovnik, danes nimajo skorajda nobenih pravih objektivnih meril.

A vseeno je zanimivo pogledati, kako svoj jezik govorijo številke, meritve zmogljivosti športnikov, s katerimi se ukvarja tudi Samo Rauter. Te so seveda prirejene za posamezne športe, Rauter sicer pravi, da bolj pozna novejšo zgodovino, a vseeno: »Koncept meritev se v smislu preverjanja različnih gibalnih sposobnosti nekoč in danes ni tako bistveno spremenil. Zelo pa se je spremenila tehnologija, s katero se izvajajo posamezne meritve. Posledično nam tehnologija omogoča zelo uporabne podatke. Danes lahko že v laboratoriju napovemo rezultat posameznika na tekmovanju. Spremenilo pa se je tudi dejstvo, da lahko velikokrat prav zaradi tehnologije spremljamo športnika tudi na tekmovanju. Ker imamo podatke s tekmovanj, lahko nato lažje načrtujemo proces priprave na posamezna tekmovanja.«

Človek kot bitje sam po sebi verjetno danes ni toliko telesno zmogljivejši kot pred nekaj desetletji, dejstvo pa je, da ima vsaka generacija več specializiranega znanja oziroma informacije krožijo hitreje in lažje. Kar je lahko tudi past, saj če se nekdo dokoplje do napačnih informacij, lahko te dejansko škodujejo športniku. Atletika je šport, kjer je to še kako vidno. Nekdanji atlet Matic Osovnikar, ki je nekaj časa veljal za najhitrejšega belopoltega tekača, zna o tem povedati veliko, predvsem iz lastnih izkušenj: »V vrhunski atletiki se meje ponavadi premikajo za odtenke, tako rekordi kot osebni dosežki. Športnik največkrat tisto potrebno rezervo najde v glavi. Ko je motivacija še za odtenek večja, bo tudi v fizičnem smislu sposoben iz sebe izvleči več na treningih. Seveda zato hodi po vedno tanjši črti med tem, kar je še zdravo za telo, in tem, da gre čez, sledijo poškodbe in neuspehi. Ne verjamem sicer, da smo ljudje iz generacije v generacijo zmogljivejši. Napredek lahko iščemo tudi v tem, da je danes iskanje športnih talentov vedno učinkovitejše, po drugi strani sodobni življenjski slog ekstremizira zgodnjo delitev na športnike profesionalce in tiste, ki se lahko gredo tekmovalni šport le v prostem času, kar lahko bistveno vpliva na razvoj kariere in rezultate.«

Največ profesionalizacije po letu 1984

Nenehno stremljenje in lov na boljše rezultate sta izgnala romantiko tudi iz vrhunskega športa, saj to lahko v svoji prvinski obliki najdemo le še pri športu otrok, mladine ali invalidov. »Prvinskost športa lahko najdemo tudi pri športih, ki nimajo možnosti in pogojev doseganja vrhunskih mednarodnih dosežkov. Do največje profesionalizacije je pri večini svetovno razvitih športnih panog prišlo po letu 1984, ko je Mednarodni olimpijski komite odprl vrata profesionalizmu. Seveda pa je profesionalizem obstajal v številnih športih že prej, omenimo nogomet, tenis, boks in še posebno v ZDA košarko, hokej, drsanje, ameriški nogomet,« pravi Tomo Levovnik. Na drugi strani pa Matic Osovnikar kot nekdanji športnik ocenjuje, da do konkretnega »preklopa« ni prišlo, ampak se je to zgodilo počasi in postopoma: »Ne mislim, da se je zgodil kak preobrat, večina športnikov se še vedno žene zaradi svojih športnih ciljev, avtomatizem pa se kaže navzven, ker so športni dogodki postali bolj 'popredalčkani'. Enostavno se ne sme več zgoditi nič nepredvidljivega, da recimo na televiziji gledalci ne bi videli kakšnega neprimernega prizora. Če je tekma predolga, bodo prenos največkrat kar prekinili, ker se je treba držati sporeda... Zato se tudi športniki obnašajo tako – 'popredalčkano'.«

Slovenski šport še vedno konkurenčen

Ob vsem tem se lahko vprašamo, kako lahko Slovenija s sorazmerno majhnim naborom talentiranih športnikov in omejenimi zmožnostmi še vedno ponudi svetovni športni sceni tako vrhunske športnike. Tomo Levovnik pravi, da je slovenski šport še vedno konkurenčen, kljub slabo razviti institucionalni športni stroki in znanosti. »Slovenski športniki in njihovi trenerji znajo skoraj maksimalno izkoristiti svoje potenciale predvsem skozi individualizacijo dela, z izrednim motivom, požrtvovalnostjo, borbenostjo, skromnostjo in ekstremno vedoželjnostjo na mednarodni ravni. Vsekakor pa imajo naši športniki dokaj urejen status vrhunskega športnika ter tudi primerne materialne in finančne nagrade za svoje dosežke.«

A vseeno morajo že v času kariere misliti, kako svoje dosežke pravočasno unovčiti, da bi si lahko zagotovili poklic in normalno življenje po koncu kariere, to pa pri nas uspeva in je uspelo le redkim. »Naši športniki in celo tudi trenerji nimajo zagotovljene sindikalne varnosti. Razen okoli 120 športnikov, zaposlenih v javni upravi, je večina prepuščena sama sebi ali nekakšnim menedžerjem. To bo lahko tudi ena od prednostnih nalog nove zasedbe na ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport ter na Olimpijskem komiteju Slovenije,« še dodaja Levovnik.