Prvo vodilo: Ne škoduj!
Prepričan je, da bodo olimpijski ideologi ravno primer Petre Majdič izbrali za zgodbo o uspehu: "Petra je postala olimpijska junakinja in njen primer bo motivacija novim generacijam športnikov. Govori o tem, da ni dovolj le poškodba, treba je še dlje - za medaljo in nacijo je treba tvegati tudi življenje. To pač ni moja smer razmišljanja. Prvo vodilo v športu bi moralo biti enako kot v medicini: ne škoduj! In preventivno ukrepanje ob tako hudi poškodbi bi bilo, da se Petra odpove tekmovanju. Res pa je, da je odrasla oseba, ki sama odloča o svojih dejanjih. Res je tudi to, da odločitev o tem, da tekmuje, ni samo njena. Gre za cel pogon trenerjev, serviserjev, s katerimi biva, a na koncu največje breme vendarle nosi športnik. In očitno je bil Petrin čut za odgovornost močnejši od čuta po samoohranitvi, da bi se odpovedala tekmi. Upoštevati je treba tudi to, da so olimpijske igre le vsaka štiri leta, da se okoli njih gradi prava fama, zato gre pri športniku za močne čustvene in psihološke momente in se po dvajsetih letih garanja vpraša: Kdaj, če ne zdaj?"
Zimske olimpijske igre, ki potekajo v Vancouvru, po mnenju Milana Hoste kažejo, da športnik postaja le še sredstvo za dosego nekih drugih ciljev. Svojo trditev podkrepi z dejstvom, da so Kanadčani že na začetku - ko je 21-letni gruzijski sankač Nodar Kumaritašvili še pred uradnim odprtjem iger na najhitrejši progi na svetu podlegel pod težo in hitrostjo olimpijske industrije - pokazali, da nimajo posluha za športnika. "Tako na sankaški kot tudi na smukaški progi so bili že na tekmah pred olimpijskimi igrami padci, športniki so na to opozarjali, a so očitno interesi funkcionarjev in drugih, ki živijo na plečih športnikov, močnejši od primarnega interesa, da se zavaruje športnika. To kaže, da so prava moralna vprašanja izgnana iz športa," je razočaran Hosta.
Vedno bliže gladiatorstvu
Po njegovem mnenju je profesionalni vrhunski šport, pri katerem gre tudi za denarna plačila, vedno bliže gladiatorstvu. Šport kaže, kam gre človeštvo. "Višja je denarna nagrada, več bo športnik pripravljen tvegati. S tem se ruši temeljno načelo svobodne izbire in se kaže temna plat športa. Športnik dobesedno proda svoje telo, zmogljivosti in talente. Nič več nam ni sveto: mnogi športniki jemljejo substance, ki zamaskirajo bolečino in prevarajo naravo v nas. In dokler bodo denarne nagrade visoke, dokler bo šport mnogim - morda Petra Majdič ni značilen primer tega - edini možen izhod s socialnega dna, ne bo sprememb. Na športnikih, ki jih starši niso pospremili na svet s kapitalom, se hrani vsa ta industrija. Takim je šport edini izhod in ti ljudje so najbolj hvaležni za izkoriščanje. Pripravljeni so častiti šport, ker jim je ponudil izhod, po drugi strani pa uničiti svoje telo v imenu nekih višjih idealov. In to je paradoks, ki poteka pred našimi očmi. Upam, da se bomo iz tega kaj naučili za življenje," si želi Hosta in dodaja, da Petra Majdič ni prva športnica, ki je tekmovala hudo poškodovana - pred leti je mlada telovadka na olimpijskih igrah nastopila z zlomljeno nogo - a najbrž tudi zadnja ne!
