»S skokom na zmagovalni oder sem presenetil celo samega sebe. Treningi namreč niso obetali sanjskega dosežka, saj sem zelo nihal iz skoka v skok. Presenetil sem tudi tekmece, saj so me kar malo čudno gledali, a mi tudi iskreno čestitali. Zagon sem dobil že dan prej na tekmi mešanih ekip, kjer je bila Slovenija druga, pa tudi v skupini, v kateri sem tekmoval, sem imel drugi izid,« je povedal Pungertar, ki se je doma ustavil le za kratek čas. Skakalce konec tedna čaka nadaljevanje poletne serije v Wisli na Poljskem.
Glede na starost je med elito vstopil z zamudo, a skeptike pomirja, da se počasi zelo daleč pride. Potem ko je imel uspešno sezono v celinskem pokalu z dvema zmagama in tremi drugimi mesti, je bila predlanska zima izgubljena. Sploh ne ve, zakaj je šlo leto v nič. Lansko sezono je začel kot član reprezentance B, a je zaradi uspehov hitro postal član ekipe A. Na uvodni tekmi zime v Lillehammerju ga je zelo potrlo, ko je bil diskvalificiran zaradi dresa le zato, ker je nepravilno namestil rokav. Prve točke v svetovnem pokalu je osvojil decembra lani za 24. mesto na generalki za olimpijske igre v Sočiju. Ko je prebil led, se je sprostil in je šlo le še navzgor.
»V primerjavi z lani, ko sem sezono začel v ekipi B pri Igorju Medvedu, je bil ključni dejavnik, da letos že od prvega dne priprav treniram z ekipo A pod taktirko Gorana Janusa. Moja odlika je bila telesna moč, šepala pa je tehnika. Skrivnost napredka je prav v spremembi tehnike skoka in dobrem vzdušju v ekipi. Ko sem se z novim načinom skakanja spoprijateljil, je postalo veliko lažje. Izredno mi je všeč Janusov način dela. Pri njem je vse preprosto in brez kompliciranja. Ne govori veliko, ampak tisto, kar reče, je zadetek v polno. Ne obremenjuje nas s sestanki, videoanalizami in kontrolami, kaj počnemo,« je pojasnil član SSK Mengeš. Njegov prvi trener je bil Aleš Selak, s katerim se še občasno slišita po telefonu in izmenjata izkušnje, saj ima podoben pristop kot Janus.
V želji po športnem uspehu se je povsem posvetil smučarskim skokom. Dve leti je bil študent Fakultete za šport v Ljubljani. Obveznosti je toliko, da se ni mogel udeleževati predavanj in vaj, kar je bil pogoj, da bi se prijavil za izpite, zato je za zdaj študij opustil. »V nadaljevanju poletne nagrade želim narediti čim več takšnih skokov kot v Hinterzartnu. Glede na dosežek na prvi tekmi mi bo odslej precej lažje. S tem, kako bo selektor Janus sestavil zasedbo za ekipno tekmo v Wisli, se ne obremenjujem. Povsem mu zaupam, da bo naredil natančno tisto, kar je najboljše za vse nas,« se je ozrl proti vročim poletnim dnem.
Misli mu uhajajo tudi že k zimskim olimpijskim igram v Sočiju. Lani je bil prvič član reprezentance na svetovnem prvenstvu v Predazzu. »Glede na izjemno kakovost slovenske reprezentance bo hud boj za olimpijsko vozovnico. Kakšen športnik bi bil, če ne bi imel za cilj nastopa v Sočiju, za kar je treba trdo trenirati. Ali bom videl Soči ali ne, bo odvisno od tega, kakšna bo moja pripravljenost,« je končal klepet Pungertar, ki kljub velikim športnim izzivom še vedno najde čas za hobije, s katerimi se sprošča. Prvi je pomoč dekletu Neži pri fotografiranju, drugi pa ribolov s prijatelji, a brez hvalisanja, kako velike ribe so ugriznile v vabo.