Če kdo ve, kako težkih deset dni je za Robertom Kranjcem, je to njegova žena Špela. Zmagovalec petih tekem za svetovni pokal je prišel na olimpijske igre v imenitni formi, ki jo je potrjeval na treningih na manjši skakalnici, nato se je zgodilo to, kar se je že marsikomu pred njim – padec, pok in konec olimpijskih sanj. A ne zanj, ne za jeklenega Kranjčana. Odločil se je, da bo usodo speljal v drugo strugo, tisto, ki se je vila proti tekmama na veliki skakalnici. Načrt se ni izšel, kajti kolajne ni osvojil. Poškodba je bila močnejša od sposobnosti, a šibkejša od želje.
Ljudje, ki niso prišli v stik s Kranjcem, si težko predstavljajo, v kakšnem položaju se je znašel. Kako hude so bolečine in kakšno tveganje je prevzel na svoja pleča. Tako v povezavi s svojim zdravjem kot rezultatskim izkupičkom slovenske reprezentance. »Hudo mi je, ker vem, da ga je moralo zverinsko boleti, če ni skakal na mali skakalnici. Kajti pred leti je tekmoval z zlomljeno ključnico, zvitim gležnjem, počeno ličnico in zgornjo čeljustjo, pa nikoli ni odpovedal tekme,« je dejala Špela Kranjec. Pa ne le to. Pravi tudi, da njenega moža nikoli ni ničesar strah. Če bi človek spremljal le njegove besede, bi mislil, da ga tudi nikoli nič ne boli. Kako hudo je bilo tokrat, povedo naslednje besede. »Dejal je, da ga nikoli ni bilo tako strah kot pred prvim treningom s poškodovano nogo,« je razložila. Še bolj hudo ji je bilo, ker: »Se mi je opravičil. Rekel je: 'Oprosti, ampak ne bom mogel skakati.' Ne vem, zakaj je to rekel. Morda zato, ker ve, da je težko tudi meni.«
Prepričana je, da je bil najstarejši član slovenske reprezentance pred olimpijskimi igrami zelo blizu najboljšim, zato je tako njo kot njega poškodba še bolj prizadela, toda na koncu je bolj pomembno zdravje. »Bilo me je strah. Rekla sem mu, naj najprej gleda na zdravje. Da bo lahko nastopil na še enih olimpijskih igrah, če se bo tako odločil,« je dejala Špela Kranjec, ki je bila v teh dneh na trnih. Večkrat na dan se je po telefonu pogovarjala z možem, ki pa ni želel veliko govoriti o poškodbi. Naredil je vse, da bi bil čim bolje pripravljen. Dneve je preživljal v fitnesu, vseskozi je delal na fizioterapijah, treniral je na skakalnici, jedel protibolečinske tablete... Za odličje trud ni bil dovolj. Če že ni osvojil olimpijske kolajne, bi si jo zaslužil vsaj zaradi prizadevanja. Toda kolajno v resnici že ima, doma. »Nekaj sporočil sem dobila v smislu, da si Robi zasluži priznanje za požrtvovalnost. Jaz pa pravim takole: lansko leto sva posvojila punčko. Najino kolajno sva dobila že decembra. Ni zlata, ni srebrna, ni bronasta, ampak črna, in je več vredna kot vse tri olimpijske. Pa še nekoliko težja je.«
Kranjec je nastopal kljub poškodbi, ki naj bi zahtevala med šestimi in osmimi tedni rehabilitacije. Kakšno je stanje zdaj, ni znano. Kranjčeva žena meni, da je morda boljše kot pred dnevi, ko se je poškodoval, saj se telo 32-letnega Kranjčana hitro regenerira, svoje so verjetno naredile tudi terapije, medtem ko bo na strokovno oceno treba počakati še nekaj dni. Ob vsem tem je verjetno kdo pomislil, da je Kranjec nemara ogrozil svojo nadaljnjo kariero, ali ni šel morda čez mejo. A on zagotovo ne razmišlja o tem. Še več, kaže, da namerava nadaljevati sezono in braniti naslov svetovnega prvaka v poletih. »Rekel mi je, da bo zagotovo šel na svetovno prvenstvo v poletih. Niti skandinavske turneje še ni povsem odpisal. Ne razumem, kako prenaša bolečino. Kot bi bil jeklen. Neverjeten je.«
Govorila je, da bi utegnil skakalec z izjemnim občutkom za let na smučeh tekmovati tudi čez štiri leta v Južni Koreji: »Robi ne razmišlja, da bi nehal tekmovati. Ni izključeno, da bi šel na še ene olimpijske igre. Svojemu sostanovalcu Juretu Šinkovcu, ki je zdaj poškodovan, je obljubil, da bosta šla skupaj na naslednje olimpijske igre. Ta opcija je še odprta.«
Ko smo s Špelo Kranjec govorili pred včerajšnjo ekipno tekmo, je dejala, da ne bo razočarana, če Slovenija ne bo dobila kolajne. Kako je bilo po tekmi? »Res nisem razočarana. Le hudo mi je zaradi Robija, ker vem, kako se počuti. To bo na njem pustilo posledice,« je dejala nekaj minut po ekipni preizkušnji. Ogledala si jo je skupaj s sestro in hčerko. Razlagala ji je, kdo od pogumnih mož v čeladah je njen oči, kajti preveč so si podobni, da bi ga prepoznala sama in ga spodbujala, medtem ko je Špeli po glavi rojila predvsem ena misel: »Samo o nogi sem razmišljala. Samo to mi je pomembno. Ker ga je še polomil, mi je bilo še bolj hudo zanj. Lažje ti je, če slabo skočiš, ko gre le zate, kot na ekipni tekmi. Ampak tak je šport,« je sklenila pripoved. Nato je imela čas za zbiranje misli in besed, kajti kmalu zatem je pričakovala klic pisca drame, ki je zaznamoval slovensko olimpijsko zgodbo, čeprav se ni končala s kolajno.