S kakšnimi pričakovanji ste šli v tekmo?

Nisem šel s pričakovanjem po kolajni, ampak je bila prva naloga osredotočenost na popolno tehnično izvedbo, vse ostalo pride samo od sebe. Nisem bil živčen, niti v petek, ko so serijo razveljavili, niti naslednja dva dni. Bil sem tako hladnokrven kot zdajle, ko se pogovarjam z vami.

Koliko se zavedate, da ste postali svetovni prvak?

Vedno bolj. Upam, da bo trajalo čim dlje.

Kako bi opisali čustva, ki vas prevevajo?

Tako sem vzhičen, kot sem bil pred desetimi leti ob osvojitvi bronaste olimpijske kolajne na moštveni tekmi v Salt Lake Cityju, ali pa takrat, ko sem se poročil.

Kakšne misli so vas obhajale v soboto zvečer na slovesni podelitvi kolajn v središču Vikersunda?

Težko je opisati posebne občutke, najlažje jih ilustriram z metuljčki v prsih, ko se prvič zaljubiš. Upošteval sem nasvet Petra Žonte ob osvojitvi olimpijske kolajne v Salt Lake Cityju, ko je dejal, da se bo prepustil občutkom in toku dogodkov, ker kolajne ne osvojiš vsak dan. Z vrha odra je bil lep pogled na svojo ekipo in slovenske navijače.

V svetovnem pokalu so v vašo čast trikrat igrali Zdravljico. Ali je bilo tokrat kaj drugače, saj ste vendarle svetovni prvak?

Tokrat sem gledal še zastavo, ki je na svetovnem pokalu običajno za našimi hrbti, ali se obračaš, kje je. Besedilo himne poznam, a sem bolj momljal kot pel na glas. Če bi se to zgodilo v Sloveniji, ko bi vsi vstali, bi tudi jaz kričal, tako pa sem pel bolj sam zase.

Kam boste dali kolajno?

Tja, kjer imam doma že olimpijsko kolajno, mali kristalni globus za polete in bron s svetovnega prvenstva lani v Oslu. Vse ostale kolajne in pokale ima v svojem stanovanju mami v ločenih vitrinah za svetovni in evropski pokal.

Ali vam bo kolajna dala krila?

Lažje mi bo za naprej. Dosegel sem nekaj neverjetnega. Izpolnil sem tisto, kar sem doslej le sanjal, ko sem šel zvečer spat.

Kaj se je dogajalo med prvo in drugo serijo?

Nič posebnega. Z Janusom sva se slišala, s Šinkovcem sva tlesknila z dlanmi, s Tepešem sva udarila krajšo debato, malo sva se pomenila še z atletskim trenerjem Polakom.

Kakšna navodila vam je dal Janus?

Glavo pokonci, po točkah ste skupaj.

Je bilo 244 metrov polet vaše kariere?

O tem bi lahko razpravljali, a menim, da je bil. Začutil sem, da je vse tako, kot mora biti, podoben je 226 metrom v Oberstdorfu, ko sem podrsal.

Kako ste v zraku doživeli polet, ki vas je ponesel do zlate kolajne?

Ko sem prišel do 180 metrov, sem že vedel, da me bo neslo daleč, zato sem roki obrnil navzven in začutil zrak pod smučmi. Nisem pričakoval, da me bo neslo kar do 244 metrov, saj sem se na pristanek pripravil že malo prej. Ko sem pristal, sem videl oznako 245 metrov. Čeprav je bil vtis, da me je potegnilo na zadnjico, sem pristal z lahkoto.

Ali ste ob pristanku vedeli, da je to polet za naslov svetovnega prvaka?

To mi sploh ni rojilo po glavi. Pomembno je bilo le, da se izpiše številka ena. Vesel bi bil tudi brona ali srebra ter si pri sebi rekel, da sta bila eden ali dva boljša od mene.

Kako je bilo čakati na poleta vodilnih Kocha in Velta?

Nič posebnega. Vseeno mi je bilo za vse. Na njun polet nisem mogel vplivati, vsak športnik pa skuša narediti vse najboljše.

Na kašen način so vam čestitali tekmeci?

Vsi iskreno. Očitno so mi privoščili zlato.

Ali vas je Jurij Tepeš izzval z državnim rekordom 235,5 metra?

Ne. Pri rekordih je tako, da se mora zgoditi. Imel je super pogoje, naredil je sanjski polet, privoščil sem mu ga. Če sam ne bi skočil tako daleč, bi Jurij imel rekord, jaz pa kolajno. Vsakemu skakalcu privoščim, da bi poletel 250 metrov.

Kako daleč je mogoče leteti v Vikersundu?

Ob sanjskih pogojih 250 metrov. Rekord se zgodi, nanj ne morem vplivati. Če bi bilo po moji volji, bi se spustil z naletnega mesta številka 25, vendar vem, da mi žirija tega ne bo dovolila.

Po obeh skokih ste morali na meritve opreme in tehtanje.

Ko sem na meritvah, običajno obrnem hrbet tehtnici, ker sem imel doslej vedno kakšen kilogram preveč in se nisem hotel psihološko obremenjevati tako, da ne morem skočiti daleč, ker imam en kilogram preveč glede na minimalno težo. Na tokratnem tehtanju sem imel težo na spodnji meji 64,3 kilograma skupaj z opremo, ki tehta tri kilograme. Če bi bil 100 gramov lažji, bi bil diskvalificiran. Zadnja tri leta o teži nisem razmišljal, nisem se tehtal, a se bom odslej očitno moral. Vedno sem pazil na prehrano, ker sem želel biti na minimumu, a sem imel pol ali en kilogram preveč. Če si preveč na tehtnici, obstaja nevarnost, da postaneš obseden s težo.

Kdo vam je pomagal na poti do zlate kolajne?

Veliko ljudi. Najprej mami Cvetka, zraven pa še klubski trener Grilc, atletski trener Polak, selektor Janus, psiholog Vičič, bioenergetik Skubic, fizioterapevtka Cvekova, sicer nekdanja plavalka, žena Špela, ki me gleda vsak dan, podpira in diha z menoj ter mi pomaga tudi takrat, ko mi je težko, kar najbolj cenim pri njej. Če sem koga izpustil, se mu opravičujem.

Kolajna je tudi lep obet za finale svetovnega pokala na letalnici v Planici.

Tam želim dvigniti mali kristalni globus. Upam, da pride čim več gledalcev. Ko publika začne kričati, dobim krila. Tudi v sezonah, ko mi ni šlo, sem bil v Planici na stopničkah. To je moja prednost.