Šele letošnja liga narodov mu je prinesla večjo minutažo, ki jo je znal izkoristiti. Selektor Fabio Soli nanj resno računa tudi na bližnjem svetovnem prvenstvu, ki bo med 12. in 27. septembrom na Filipinih. Z 29-letnim Korošcem smo se pogovarjali pred odhodom na zaključne priprave v Osako.
Čeprav do letos niste veliko igrali,
ste se vedno odzvali vabilu.
Kaj vas žene, da ste stalno zraven?
Nikoli mi ni bilo težko braniti slovenskih barv in trenirati s fanti. Že to, da sem bil del ekipe, čeprav nisem veliko igral, je bila zame velika čast. Slovenija je že desetletje med najboljšimi reprezentancami na svetu, zato je privilegij biti med tistimi, ki nastopajo na evropskem ali svetovnem prvenstvu, lani pa celo na olimpijskih igrah. Dokler bom zdrav in bo selektor računal name, bom vedno igral za Slovenijo.
Kaj se je v letošnjem reprezentančnem ciklusu spremenilo
v primerjavi s prejšnjimi akcijami?
Vsako leto so se nam pridružili novi obrazi, tako sem nekoč tudi sam prišel v reprezentanco. A še nikoli doslej ni toliko mladih igralcev hkrati dobilo priložnosti. To je po mojem mnenju največja razlika v primerjavi z minulimi leti.
Tudi vi ste letos dobili
veliko več priložnosti.
Res je. Že lani mi je Gheorghe Cretu ponudil več priložnosti, letos pod Solijem pa sem čas na igrišču še povečal. Upam, da bom to nadaljeval in nadgradil – za to se vztrajno trudim.
Kako pa gledate na konkurenco
na vašem igralskem mestu, kjer so še Jan Kozamernik, Alen Pajenk in
Janez Janž Kržič?
To je samo pozitivno, kajti če drug drugega potiskamo iz cone udobja, bomo dvigali kakovost in na tak način bomo lažje dosegli neki cilj. Samo tako smo lahko vsako leto boljši, zato je vsak boj za pozicijo dobrodošel.
Veliko je govora o hitrejši igri,
ki jo od vas zahteva selektor Soli.
Ali bi lahko rekli, da vam osebno glede na vašo višino to manj ustreza?
Da in ne. Po eni strani se mi je ob hitri igri težje premikati, po drugi pa imam dolge roke in sem lahko povsod ob mreži. V napadu ne igramo več visokih žog, temveč jih zaključujemo pol metra nad mrežo – to pa mi višina olajša.
Žal med potniki na svetovno prvenstvo ni Roka Možiča, ki je bil v ligi narodov eden od nosilcev igre.
Koliko se bo to poznalo v vaši igri?
To bomo še videli. Rok je pomemben člen ekipe, naš kader pa že sicer ni širok – letos z nami ni Klemna Čebulja, kapetan Tine Urnaut pa še ni povsem pripravljen. Zdravje je seveda na prvem mestu, zato smo se morali sprijazniti, da bomo na SP brez Roka. Zdaj moramo še bolj zaupati mlajšim igralcem.
Kako pomembno bo, da ekipa ostane na realnih tleh po četrtem mestu v ligi narodov, še zlasti glede na to, da ste igrali v precej pomlajeni zasedbi?
Mislim, da smo vsi ostali na realnih tleh. Navsezadnje se nimamo česa pretirano veseliti – ligo narodov smo končali na četrtem mestu, brez odličja. Za nas mlajše je to sicer korak naprej, a ni razlog za evforijo. Vemo, da so naši cilji višje postavljeni, želimo vedno več in to lahko dosežemo le s trdim delom cele reprezentance.
Na svetovnem prvenstvu vas v skupinskem delu tekmovanja ob Čilu, ki ne bi smel predstavljati večjih težav, čakata še Bolgarija, ki vas je doma v ligi narodov premagala, in vedno neugodna Nemčija. Kako priti
do prvega mesta, ki bi vam olajšalo
delo v izločilnih bojih?
Na tekmece se še ne osredotočamo, ker je resnično še toliko časa do prve tekme, da moramo razmišljati le o vsakem naslednjem treningu, ne o tekmah. Seveda nam je dobro znano, kdo bodo naši nasprotniki. Imamo mlado ekipo, ki ve, česa si želi in kako priti do tega, vendar ne smemo prehitevati.
Kakšna so torej vaša pričakovanja?
Tudi o tem se še ne pogovarjamo, saj nas čaka veliko dela na zaključnih pripravah. Imeli smo nekaj težav s poškodbami, zato je trenutno najpomembnejše, da ostanemo zdravi – le tako lahko upamo na dober rezultat. Prednost je, da imamo dovolj pomoči s klopi in lahko rotiramo igralce, v prihodnjih dneh pa moramo še dvigniti raven forme. Potem pa, kot sem že dejal, korak za korakom.
Po koncu lige narodov ste bili med tistimi, ki so dobili nekaj več odmora. Kako pomembno je bilo to za vas?
Premor mi je vsekakor koristil, saj je bil ritem tekem v ligi narodov zelo naporen. Prav je prišlo, da sem imel kakšen dan več za oddih in da sem vsaj malo odmislil odbojko, čeprav si v enem tednu telesno težko zares spočiješ. Prvi dnevi po vrnitvi niso bili lahki, vendar smo vztrajali. Mislim, da smo še dvignili raven treningov, zdaj pa so pred nami uigravanje in štiri pripravljalne tekme.
Vam ustreza, da ste pred odhodom
na svetovno prvenstvo zavili
še na Japonsko?
Da, zelo. Prvič zato, ker bo za nami dolgo potovanje, drugič pa zato, ker se bomo lažje privadili na časovno razliko. Vse to nam bo olajšalo adaptacijo, tako da se bomo na Filipinih dejansko lahko osredotočili le na svojo igro.
Pred nekaj tedni ste tudi rešili vprašanje, kje boste igrali v prihodnji sezoni. Vam je odleglo, ko veste, da boste kariero nadaljevali v Romuniji?
Da bom odšel v Galati, je bilo jasno že pred turnirjem lige narodov v Stožicah, vendar so se v klubu odločili, da bodo to uradno objavili šele pozneje. Toda tudi če klubskega statusa še ne bi imel rešenega, ne bi bilo nobene panike, kajti prej ali slej bi dobil klub, v katerem bi nadaljeval kariero.
S čim so vas vodilni možje Galatija, ki je bil lani v romunskem prvenstvu šele peti, prepričali?
Gre za finančno zelo dobro pogodbo, nekaj besed pa sem že izmenjal tudi s trenerjem Stancujem, ki je navdušen nad mojo igro in mentaliteto. Kot so mi predstavili, je ekipa sestavljena za boj za naslov. Če se pošalim – romunskega naslova še nimam, bo pa nov izziv, saj sem bil že prvak Avstrije, Grčije, Nemčije in lani tudi Slovenije z ACH Volleyjem.
Že vse poletje se veliko govori o mlajših igralcih, ki večinoma prihajajo iz slovenske lige. Lani ste po nekaj letih v dresu ACH Volleyja spet igrali v njej. Kako bi ocenili njeno kakovost?
Lani liga ni bila na najvišji ravni, kar smo videli že po tem, kako prepričljivo smo z ACH Volleyjem osvojili naslov državnega prvaka. Po drugi strani pa v ligi igra veliko mladih nadarjenih igralcev, ki jih čaka še veliko dela. Če bodo dovolj zagnani, se bo kakovost lige zagotovo dvignila. Pomembno je tudi, da se je več mlajših igralcev pridružilo reprezentanci – nekateri sicer niso odpotovali na SP, a bodo s pridobljenimi izkušnjami čez poletje zagotovo napredovali. Dobro je, da mlajši dobivajo priložnost, saj je to edini način, da reprezentanca pridobi nove kakovostne igralce.
ACH Volley je za novo sezono sestavil močno ekipo, a vas niso želeli
zadržati. Vas je to presenetilo?
Ne, niti ne. Iskreno, moja sezona ni bila na najvišji ravni, zato so začeli iskati druge rešitve. Že med sezono so se dogovorili z Alenom Pajenkom, da se vrne v klub, in takrat sem sam začel razmišljati o nadaljevanju kariere v tujini. Čeprav imam 29 let, se še vedno počutim mladega in željnega dokazovanja. Sem prilagodljiv človek – kjer koli bom, bom žarel. Moje pozitivnosti in iskrivosti mi nihče ne more vzeti.
Veliko odbojkarjev sanja, da bi nekoč igrali v najmočnejših ligah v Evropi, kot so italijanska, poljska ali ruska. Kaj pa vi?
Seveda obstaja želja igrati v najmočnejših ligah. Za zdaj te priložnosti še nisem dobil, a vsako leto napredujem, tudi v reprezentanci igram vedno več, kar bo verjetno pritegnilo zanimanje močnejših ekip. A kot rečeno – postopoma.
