Ptujčan je na veliko sceno stopil pri dobrih dvajsetih letih, ko je oblekel dres Celja Pivovarne Laško. Vrhunec zgodbe je bil leta 2004, ko je s pivovarji osvojil naslov prvaka Evrope, nekaj mesecev pred tem pa je na EP v Sloveniji v reprezentančnem dresu osvojil srebrno kolajno. Po fantastični sezoni se je začela njegovega odisejada po evropskih klubih: dve sezoni v Magdeburgu (Nemčija), tri v Portlandu San Antoniu (Španija), vrnitev v Celje za dve sezoni (povratnike Uroša Zormana, Aleša Pajoviča in njega so domači navijači s transparenti žaljivo označili z besedama »trio adijo«, ker naj bi bili že pred skoraj petimi leti prestari in preslabi), sledila je enoletna vrnitev v Nemčijo (Hamburg), nato pa nekajmesečno igranje za Maribor Branik in v isti sezoni 2012/13 odhod v Makedonijo (Metalurg).
Od dresa reprezentance Slovenije se je levoroki ostrostrelec poslovil junija 2010, potem ko je bila ta pod vodstvom selektorja Zvonimirja Serdarušića neuspešna v dodatnih kvalifikacijah proti Madžarski za SP 2011 na Švedskem. Vseeno je po številu nastopov za Slovenijo s 187 tekmami četrti na večni lestvici (pred njim le Beno Lapajne 212, Tomaž Tomšič 200 in Uroš Zorman 188), po številu zadetkov pa s 616 tretji (Roman Pungartnik 697, Luka Žvižej 624). Potem ko se mu ni uspelo uvrstiti še na tretje olimpijske igre (bil je v Sydneyju 2000 in Atenah 2004) in ko so se v Celju na nedostojen način poslovili od nekaterih igralcev, se je odločil za slovo. »Makedonci so do mene prišli z idejo, da bi zaigral za njihovo reprezentanco. Sestajali smo se kar štiri mesece, jaz pa sem dolgo omahoval, saj nisem bil prepričan, ali mi je to v poznih rokometnih letih sploh potrebno. Na koncu sem se odločil, da sprejmem ponudbo, in mislim, da je bila ideja dobra,« se začetkov reprezentančne zgodbe z Makedonijo spominja Renato Vugrinec, ki je že pred časom dobil njeno državljanstvo. Za novo domovino bi moral zaigrati že na letošnjem EP na Danskem, a mu je to preprečila birokratska ovira. Čeprav je izpolnjeval glavno pravilo, da so od zadnjega nastopa za nekdanjo reprezentanco minila vsaj tri leta, se je zapletlo z bivališčem. Evropska zveza (EHF) zahteva, da mora novopečeni reprezentant v državi, za katero želi zaigrati, neprekinjeno bivati vsaj dve leti, a takrat tega pogoja še ni izpolnjeval.
Soigralec izključen iz reprezentance
Makedonski selektor Ivica Obrvan, Hrvat in nekdanji trener Gorenja, ga je sicer uvrstil na seznam 28 kandidatov za EP 2014, toda od Vugrinčevega igranja ni bilo nič. Drugače je bilo s Srbom Nemanjo Pribakom, rokometašem skopskega Vardarja in nekdanjim igralcem Trima iz Trebnjega, ki je dovoljenje za igranje za Makedonijo dobil prav med letošnjim EP na Danskem. Vugrinčeva odločitev o igranju za Makedonce ni vzbudila kritik le v tamkajšnji in slovenski javnosti, ampak tudi v ekipi selektorja Obrvana. Za škandal je prav med EP poskrbel reprezentant Branislav Angelovski, ki se je v zvezi z Vugrincem in Pribakom obregnil ob dodeljevanje državljanstev in potnih listov: »Zelo hitro smo pozabili, kaj je nacionalni ponos in kaj peto mesto, ki smo ga osvojili na EP 2012 v Srbiji. Mislim, da zelo poceni prodajamo mesta v reprezentanci.« Na odziv selektorja Ivice Obrvana ni bilo treba dolgo čakati: »Vsak lahko pove, kar misli, saj vlada demokracija. A Angelovski se o tem ni pogovoril z mano, zato ne bo, dokler bom selektor, nikoli več poklican v reprezentanco.«
Potem ko mu je EHF za igranje na EP prižgala rdečo luč, je mednarodna zveza (IHF) sprejela drugačno odločitev – čeprav v Makedoniji še ne biva dve leti brez prekinitve, saj je prišel septembra 2012 – in nedavno prižgala zeleno za igranje za Makedonijo. Minuli teden je Vugi svoje nove reprezentančne soigralce obiskal med pripravami na Ohridu in opravil obsežen pogovor s selektorjem Obrvanom. Prvo uradno tekmo za Makedonijo bo Ptujčan odigral 7. junija, le dva dni pred svojim 39. rojstnim dnevom, v dodatnih kvalifikacijah za nastop na SP 2015 v Katarju. Makedonci se bodo pomerili z Grčijo (ekipo selektorja Borisa Deniča, s katerim sta bila nekoč cimra v reprezentanci, čakata obračuna z Madžarsko), Vugrinec pa se nadeja, da bo po petih letih – za Slovenijo je na velikem tekmovanju nazadnje igral na EP 2010 v Avstriji – v dresu druge reprezentance zaigral med elito.
»Odločitev za igranje v Metalurgu je bila zadetek v polno. Ne le zaradi rezultatov in uspehov, ampak tudi zato, ker vidiš, kako ljudje tukaj vse doživljajo, cenijo in spoštujejo ter se vedejo do nas. Če se pošalim: še malo, pa nam bodo začeli postavljati spomenike,« pravi 196 centimetrov visok in 101 kilogram težak desni zunanji igralec. A sočasno se dobro zaveda, da je to pač Balkan in da na njem živijo ljudje s specifično mentaliteto: »Ko se zmaguje, je vse fantastično, vlada splošna evforija, takrat imaš mir v hiši in si bog. Ko se izgublja, pride na plan druga skrajnost, vsak neuspeh se doživlja kot tragedija. Vmesnega stanja ni. Letos smo se že drugič zapored uvrstili med najboljših osem v Evropi in rokometna evforija v Skopju traja že dve leti. V mestu z milijon prebivalci je vse skupaj še huje kot leta 2004, ko je Celje osvojilo naslov evropskega prvaka. Če bi imeli dovolj veliko dvorano, bi imeli na vsaki tekmi 20.000 gledalcev.«
Kamen v hrbet, stol je zgrešil cilj
Da ima zgodba še drugo plat, je na lastni koži občutil tudi Vugrinec. Na mestnem derbiju z Vardarjem v evropski ligi prvakov (skopska kluba sta igrala v isti skupini) pred 7000 vročekrvnimi navijači v dvorani Borisa Trajkovskega v Skopju je med tekmo, ki jo je Metalurg »v gosteh« dobil s 26:18, eden od domačih gledalcev v 52. minuti vrgel na igrišče – stol! Izmuznil se je varnostnikom, zgrabil stol in ga zalučal na igrišče, pri čemer je Vugrinca (dosegel je osem golov) zgrešil za manj kot meter. Skupaj s soigralci je takoj stekel z igrišča v garderobo in kazalo je, da bosta nemška sodnika tekmo prekinila, a se je ta po daljši prekinitvi le nadaljevala. »Kar se dogaja na derbijih med Metalurgom in Vardarjem, nima zveze z rokometom in športom. To je antipropaganda za oboje,« priznava Vugrinec, ki je v dvoboju z Vardarjem dobil v hrbet tudi že kamen, velik kakšnih pet centimetrov.
V zgodovini lige prvakov je Skopje edino mesto, ki se lahko letos pohvali z dvema kluboma med najboljšimi osmimi v Evropi. Poleg Metalurga (vodi ga legendarni hrvaški trener Lino Červar) je to uspelo še Vardarju, katerega dres nosita tudi Slovenca Matjaž Brumen in Miladin Kozlina. V osmini finala je Metalurg izločil danski Kolding, pri čemer je Vugrinec na dveh tekmah dosegel neverjetnih 23 zadetkov, pred četrtfinalnimi obračuni (Metalurg se bo pomeril s Kielom) pa je zimzeleni Vugi celo prvi strelec tekmovanja – na 12 tekmah je dosegel kar 85 golov oziroma povprečno več kot sedem na tekmo. In v čem je njegov recept za drugo rokometno pomlad? »Veliko treniram. Zdaj ko sem starejši, moram trenirati več, ne pa manj, kot mnogi napačno mislijo. Poleg telesa je seveda pomembna tudi glava. V veteranskih letih igram rokomet bolj z glavo kot na hitrost in moč. Jasno pa je, da še vedno uživam v tem, kar počnem,« pravi Vugrinec, ki ima pogodbo z Vardarjem še dve sezoni, po končani karieri pa bi želel (ne ve še sicer, v kakšni vlogi) ostati v rokometu.