Izhaja iz družine s športnimi geni (oče Silvo je bil igralec malega nogometa, mama Mojca pa telovadka), njegova prva športna ljubezen pa je bil – nogomet. A treningov je bilo konec, ko je v Radečah propadel klub. »Potem bi me morali družinski člani voziti na nogometne treninge v Krško, kar pa bi bilo preveč zamudno in naporno. Ker smo imeli v osnovni šoli v Boštanju rokometni krožek, sem začel z rokometom. Kasneje me je trener Bojan Drnovšek povabil v klub in v četrtem razredu sem začel s treningi,« se rokometnih začetkov spominja Blaž Janc.
Do prvega stika s Celjem Pivovarno Laško je prišlo, ko je v Sevnici igral še za starejše dečke. »V celjskem klubu je bil takrat trener zdaj pokojni Vlado Murko, ki je poklical mojega očeta in ga vprašal, ali bi jaz šel z njimi na turnir v Nemčijo. Dogovorili smo se, da grem, pred tem pa sem s Celjani opravil le nekaj treningov. Na turnirju v Nemčiji sem dobro igral, bil celo najboljši igralec, potem pa so se začeli pogovori o prestopu v celjski klub,« pravi Blaž, ki je v članski ekipi Sevnice debitiral pri zgolj 14 letih, v sezoni 2010/11 pa je kot igralec sevniškega kluba igral za kar štiri različne starostne selekcije.
Po končani osnovni šoli je imel glede na to, da se je odločil za strojništvo, možnost obiskovati srednjo šolo v Krškem ali Celju. Ker se je dogovoril za sodelovanje s celjskim klubom, je izbira padla na srednjo šolo za strojništvo, mehatroniko in medije v mestu ob Savinji, na kateri je zdaj Blaž v tretjem letniku. »Uh, zelo težko je usklajevati šolske in športne obveznosti. Poleg treningov dvakrat dnevno so tu še tekme v Sloveniji in tujini, potovanja in druge rokometne obveznosti. Ko jih imam veliko, bolj malo hodim v šolo, seveda pa se moram kasneje veliko učiti doma, da nadoknadim zamujeno,« pojasnjuje Blaž, ki v Celju živi v klubskem stanovanju, zaradi rokometa in šole pa zgolj redko najde čas za obisk domačih – v povprečju samo enkrat mesečno.
Junija 2012 je podpisal štiriletno pogodbo s Celjem Pivovarno Laško, v evropski ligi prvakov pa je debitiral že pri slabih 16 letih. Prvi zadetek v tem tekmovanju je dosegel 16. marca lani na prvi tekmi osmine finala proti Hamburgu v dvorani Zlatorog, ko je bil star le šestnajst let in pol. »Čeprav smo proti Hamburgu, ki je bil v tisti sezoni kasneje tudi prvak Evrope, visoko izgubili, tega dneva in prvega gola ne bom nikoli pozabil. Občutki so bili nori, fenomenalni. Preskok iz majhnega kluba med evropsko elito pri tako rosnih letih je res nekaj neverjetnega in redkega. Ko sem odhajal v Celje, si nisem niti predstavljal niti sanjal, da bom že pri slabih šestnajstih letih igral za člansko ekipo, kaj šele v evropski ligi prvakov in dosegel tudi gol. Že samo trenirati s takšnimi igralci celjskega kluba, kot so ali so bili Luka Žvižej, Petar Metličić, Dejan Perić, Alem Toskić, Sebastian Skube, Mate Lekai in drugi, je velik uspeh in doživetje, igrati skupaj z njimi v ekipi pa nekaj neverjetnega,« navdušeno pripoveduje Janc, ki na svojem igralnem mestu najbolj ceni Francoza Luca Abaloja, njegov vzornik pa je kar klubski soigralec Luka Žvižej: »Luka mi je kot oče in brat. Je super fant in igralec, pomaga mi na vseh področjih, svetuje na treningih in tekmah.«
V Nemčiji navija za Kiel, v Franciji za Montpellier (zaradi štirih Slovencev – Dragana Gajića, Jureta Dolenca, Vida Kavtičnika in Mateja Gabra), prav v teh dveh državah pa bi rad nekoč pokazal svoje znanje. »Seveda se nekoč vidim v vrhunskem rokometu. Delam na tem, dajem maksimum od sebe, vse je prilagojeno in podrejeno rokometu. Upam, da mi bo uspelo. Ker sem še mlad igralec, se mi seveda ne mudi nikamor, moje klubske rokometne misli pa so trenutno vezane le na Celje Pivovarno Laško. V Celju nameravam oddelati štiriletno pogodbo tako, kot je potrebno in kot od sebe pričakujem sam, pa tudi klub, navijači in javnost. Potem bomo videli, kako naprej. Računam, da bom v celjskem dresu v prihodnje dobival še več priložnosti, tako v domačih tekmovanjih kot v Evropi, in da jih bom izkoristil,« se nadeja mladi Janc, ki prav tako upa, da bodo Celjani v tej sezoni osvojili tudi naslov slovenskega prvaka.
