Glavni kandidat za naslednika Slavka Goluže je bil Zvonimir Noka Serdarušić, nekdanji selektor reprezentance Slovenije in trener Celja ter zdajšnji trener francoskega kluba Aix, za katerega igra tudi Klemen Cehte. A nato je v javnost prišel podatek, da naj bi Serdarušićeva mesečna plača na klopi Hrvaške znašala kar 27.000 evrov, po katerem je Noka kar sam sebe prekrižal kot kandidata za selektorja. »Nisem želel priti na Hrvaško, da bi zaslužil. Tudi ko sem bil na trenerskem vrhuncu v Kielu, nisem imel takšne plače, kot se je zdaj pojavila v javnosti. To so laži, neumnosti. Prišel bi za takšno plačo, kot jo je imel Goluža. Delal bi tudi zastonj, če bi me vodilni možje prosili, naj pomagam. A lažni znesek in druga podtikanja so blatenje mojega imena, česar si nisem zaslužil,« je dejal Zvonimir Serdarušić, hrvaška zveza pa se mu je v izjavi za javnost tudi opravičila za vse neprijetnosti.
Predlagal ga je Balić
Na februarskem sestanku v Frankfurtu, na katerem sta se predsednik hrvaške zveze Sandi Šola in podpredsednik Zoran Gobac sestala z Ivanom Balićem (sedanji igralec nemškega Wetzlarja bo po tej sezoni končal kariero in postal koordinator za moški rokomet v hrvaški zvezi), so menda sprejeli odločitev, da je Serdarušić glavni kandidat za selektorja, za njim pa Ivica Obrvan (trener Chamberyja in selektor Makedonije), Goran Perkovac (Minden), Lino Červar (Metalurg)... A kmalu zatem je – na osnovi Balićevega predloga – kandidat številka ena (ne)pričakovano postal Željko Babić. In trener beloruskega kluba Brest Meškov, za katerega igrata tudi Slovenca David Špiler in Simon Razgor, je nato še uradno postal osmi selektor v zgodovini samostojne Hrvaške – za Zdravkom Zovkom (dvakrat), Abasom Arslanagićem, Velimirjem Kljaićem (dvakrat), Ilijo Puljevićem, Josipom Miljkovićem, Linom Červarjem in Slavkom Golužo.
»Priznam, da sem presenečen nad razpletom. Nisem želel ničesar napovedovati, komentirati, ugibati, ker to ni pravi način. Tudi v Meškovu nisem z vodilnimi možmi kluba nič govoril o tem, dokler me za selektorja ni potrdil upravni odbor hrvaške zveze. Srečen in ponosen sem, da sem dobil zaupanje vodilnih ljudi hrvaškega rokometa, čeprav sem mislil, da bo izbran Serdarušić,« je pojasnil Željko Babić, ki pa z 42 leti ni najmlajši selektor v zgodovini Hrvaške, ampak je na drugem mestu. Ta rekord še vedno drži Slavko Goluža, ki je bil ob prevzemu selektorske funkcije leta 2010 star 40 let.
Babić prihaja iz vasice Vlaka v dolini reke Neretve, z rokometom pa se je začel ukvarjati pri desetih letih v bližnjem klubu v Opuzenu. Naslednja rokometna postaja desnega krila je bil Zagreb (šest let), zatem Metković (dve) in Zadar (eno), šest let pa je igral tudi v Italiji – štiri v Pratu in dve v Modeni. Ob igralski vrnitvi v Metković se je vedno bolj začel ukvarjati tudi s trenerstvom, tudi zaradi velikih težav s koleni. Po samostojnem vodenju Metkovića in Splita je kmalu postal tudi dvojni pomočnik Goluže: na klubski ravni v Zagrebu in na reprezentančni v članski izbrani vrsti. Toda ambiciozni strokovnjak z vzdevkom Želja je bil trenersko povezan tudi s Slovenijo. Jeseni leta 2009 je prevzel vodenje prvoligaša iz Krškega, a zaradi zapletov z ustrezno trenersko licenco se je poslovil že po treh mesecih.
Vedno obleka, srajca in kravata
Kljub vlogi pomočnika v Zagrebu je želel več, zato je marca 2013 prevzel vodenje beloruskega kluba Meškov, s katerim se je v letošnji sezoni z zmago na kvalifikacijskem turnirju prebil tudi v ligo prvakov. V težki skupini s Kielom, Paris St. Germainom, Zagrebom, La Riojo in Metalurgom je osvojil peto mesto in ostal brez osmine finala, a klub vseeno želi podaljšati sodelovanje z njim. Pogodba mu poteče po tej sezoni, Babić pa ima na mizi že novo in še boljšo. »Meškov mi je dal trenersko priložnost, kakršno sem želel in o kateri sem sanjal. Čeprav vodstvo kluba čaka na moj podpis nove pogodbe, se to ne bo zgodilo. V naslednji sezoni zanesljivo ne bom trener v Brestu, računam pa, da bom letošnjo izpeljal do konca. Če zaradi reprezentančnih obveznosti to ne bo mogoče, se bom umaknil iz kluba,« načrtuje Babić, ki ima z ženo Katarino tri otroke (Ivan, Greta, Anđa), na Hrvaškem pa ima sestro Vero in brata Ivico, ki je duhovnik na Hvaru.
V reprezentanci bo njegov pomočnik nekdanji rokometaš Petar Metličić, s katerim se je – tako kot z Balićem – spoznal leta 2002 na relaciji trener-igralec. Z njima je delal individualno (kasneje je bil tudi trener na rokometni akademiji Balić-Metličić v Splitu), ta posel pa mu je zaupal Lino Červar. Prav s Červarjem, trenerjem skopskega Metalurga, imata poseben odnos, saj je Lino njegov mentor in učitelj. To se je potrdilo tudi marca lani, ko se je Meškov z zmago v Skopju (26:25) uvrstil na sklepni turnir najboljše četverice v regionalni ligi Seha. Na novinarski konferenci po tekmi sta s Červarjem sedela za mizo, Babić pa je ganjen in v solzah izjavil: »Ne bom govoril o tekmi, ampak o gospodu Linu. Mislim, da je moja moralna obveznost, da povem, da gre za človeka, ki mi je pomagal in ki mi pomaga vsak dan. Leta 2009 mi je odprl vrata v sodobni rokomet. Lahko bi vam dneve in dneve govoril o njem, ampak šele takrat, ko bo nekoč odšel iz Skopja, boste in bomo dojeli, kako veliko delo je opravil tu ter kako velik človek in trener je.«
Babić priznava, da je v zasebnem življenju precej zaprt in nedostopen, je pa po drugi strani eden redkih rokometnih trenerjev na svetu, ki tekme vedno vodi elegantno oblečen – v obleki, srajci in kravati. »Zakaj? Ker želim temu poslu in športu dati dodatno dimenzijo – svečanost. Že od malih nog so me učili, da mora človek, ko gre v nedeljo v cerkev, obleči najlepše stvari, ki jih ima. Zame je tekma tudi praznik in nanjo je treba priti svečano oblečen,« opisuje Babić, ki ga po slogu oblačenja in načinu vodenja tekem primerjajo s španskim nogometnim trenerjem Pepom Guardiolo.
