Osvojitev najmanj sedmega mesta in neposredna uvrstitev v olimpijske kvalifikacije za Rio 2016 – to je bil že pred SP večkrat javno in jasno izražen cilj slovenskih rokometašev (nekateri so sanjarili celo o polfinalu in kolajni). Osmo mesto na svetu v kolektivnem športu nikakor ni neuspeh, a Slovenija si ni priigrala vozovnice za kvalifikacije za OI. Če mednarodna zveza IHF spet ne bo poskrbela za kakšne čudne scenarije in če se azijske kvalifikacije in EP 2016 na Poljskem ne bodo razpletli v nasprotju s pričakovanji, bo za nastop v olimpijskih kvalifikacijah dovolj tudi osmo ali celo deveto mesto iz Dohe. Toda to ne spremeni dejstva, da Slovenija v Katarju ni izpolnila osnovnega cilja in da je zdaj njena usoda v rokah drugih.
»Glede na vse poškodbe, odpovedi in druge zadeve, ki so se dogajale med pripravami in na samem tekmovanju, je uvrstitev med najboljših osem velik uspeh, a to ne pomeni, da smo z njim zadovoljni. Pravzaprav je izjemen uspeh, pa lahko govorite in pišete kar koli,« pravi selektor Boris Denič, ki zavrača tezo, da je Slovenija v rokometu prebrana knjiga. Toda Slovenija je nastop v Katarju končala z negativnim razmerjem zmag (4) in porazov (5), v nasprotju s SP 2013 v Španiji, ko je bilo to razmerje 7:2. Ne le to, da je v Dohi iztržila štiri mesta slabšo uvrstitev kot pred dvema letoma v Barceloni, v Katarju ni premagala niti ene vrhunske reprezentance. Zmagala je na štirih tekmah, na katerih je enostavno morala (Čile, Belorusija, Brazilija, Makedonija), praznih rok pa ostala proti Katarju, Španiji, Franciji, Danski in Nemčiji. Še več: od domačega EP 2004 slovenski rokometaši na velikem tekmovanju (EP, SP, OI) niso premagali niti ene reprezentance iz velikega četverčka (Francija, Španija, Danska, Hrvaška), kar je seveda dokaz, da se Slovenija ne približuje evropskemu in svetovnemu vrhu, ampak se od njiju oddaljuje.
Brez fitnesa ne bo šlo
Uvrstitve med petim in osmim mestom na EP in SP z občasnimi odkloni navzgor ali navzdol so slovenska rokometna realnost. Človeško in športno si je postaviti še višje (visoke) cilje, a je jasno, da v turnirskem sistemu Slovenija vse bolj pada, ko se bliža konec tekmovanja. Pred dvema letoma je izgubila zadnji dve tekmi v boju za kolajne (Španija, Hrvaška), v Dohi je po zmagi proti Makedoniji na zadnjih treh tekmah izgubila trikrat zapored (Francija, Danska, Nemčija). »V kvalifikacijah, ko odigramo le dve tekmi v nekaj dneh, smo tudi na področju telesne pripravljenosti konkurenčni najboljšim na svetu. Ko pa je treba v 16 dneh odigrati kar devet tekem, proti koncu tekmovanja padamo na 'fiziki'. In takrat je proti telesno močnejšim reprezentancam videti, kot da se zaletavamo v zid, tekmeci pa nas kar pometejo z igrišča. V rokometu postaja surova moč najpomembnejši dejavnik,« priznava Denič. Slovenija ima vrhunske in kakovostne igralce, dober sistem igre, ki je prilagojen morfološkim lastnostim igralcev, a brez dodatne količine mišične mase pri igralcih, ki bodo pač morali več časa kot doslej preživeti v fitnesu, bodo nasprotnikovi zidovi še trši in še težje jih bo prebiti.
Trdna obramba in hitri (pol)protinapadi – to naj bi bila slovenska aduta, a od tega je bilo bolj malo. Slovenija je na devetih tekmah dobila kar 271 golov (v povprečju nekaj več kot 30 na tekmo), kar je absolutno preveč. Po Deničevem mnenju lahko Slovenija zmaguje, če nasprotnika ustavi pri 25, 26 golih. To ji je uspelo le na uvodni tekmi proti Čilu (23), na vseh preostalih osmih pa jih je dobila precej več – na šestih kar 30 ali več. Delno je to tudi posledica malce slabšega učinka vratarjev Gorazda Škofa in Primoža Prošta, ki sta skupaj zbrala 111 obramb (povprečno 12,7 na tekmo), oba pa sta ustavila le po 29 odstotkov strelov. Slovenska obramba je bila slabša tudi zato, ker osrednji blok, v katerem sta Matej Gaber in Uroš Bundalo, med pripravami zaradi poškodb skupaj ni opravil nobenega treninga.
Potrebna je sveža kri
Glede na nizko telesno višino in pomanjkanje izrazitih strelcev od daleč je toliko bolj presenetljivo, da je Slovenija dosegla 273 golov oziroma dobrih 30 na tekmo. In to kljub številnim tehničnim napakam, zgrešenim strelom in občasnemu mučnemu gledanju neuspešne kombinatorike v igri. Z naknadnim prihodom Klemna Cehteta je ekipa sicer dobila izrazitega šuterja, a je na štirih tekmah dosegel le 12 golov. Očitno bo položaj levega zunanjega igralca še najprej velika težava, kajti 208 centimetrov visoki Nenad Bilbija je več poškodovan kot zdrav, 203 centimetre visoki Borut Mačkovšek ima vrhunski potencial, a bo moral narediti ogromen miselni preskok v glavi, za Cehtetom pa ni igralca, ki bi bil sposoben na vrhunski ravni zabijati z desetih, enajstih metrov. Po drugi strani je paradoks, da ima Slovenija »za izvoz« srednjih zunanjih igralcev: Uroš Zorman, Marko Bezjak, Sebastian Skube in David Špiler; na priložnost čakata Staš Skube in Miha Zarabec...
Z besednim izpadom, ki si ga je privoščil po zmagi na najpomembnejši tekmi proti Makedoniji v osmini finala (edina, ki so jo Slovenci odlično oddelali), je kapetan Uroš Zorman dvignil veliko prahu. Na zadnji tekmi proti Nemčiji zaradi poškodbe stegenske mišice ni igral (z igrišč bo odsoten tri tedne), po njej pa je priznal, da so se reprezentanti preveč ukvarjali z mnenjem javnosti, pisanjem na socialnih omrežjih, branjem forumov, na katerih so ljudje pretežno pljuvali po njih... »Vsi moramo biti strpni – tako javnost do nas kot mi do nje. Tudi igralci smo le ljudje in tudi če nočemo, se nas te stvari dotaknejo, vplivajo na nas. V zadnjem času smo imeli polne glave, nabralo se je veliko frustracij in po tisti tekmi sem predvsem jaz enostavno počil. Enkrat je bilo treba reči bobu bob. Če ima vsak človek pravico povedati svoje mnenje, ga imam tudi jaz kot kapetan,« pravi Uroš Zorman, vseeno pa si kot človek in vrhunski športnik ne bi smel privoščiti takšnega javnega dejanja.
»Najprej moramo zadeve prespati, analizirati in potem razmisliti, kako naprej. Najlažje bi bilo rezati, a potem ne bomo niti tam, kjer smo zdaj,« meni Denič, ki priznava, da je pri njem težko priti v reprezentanco, prav tako težko pa je tudi izpasti iz nje. A jasno je, da izbrana vrsta potrebuje tudi svežo kri, ki bo prinesla tudi večjo konkurenco in tekmovalnost znotraj ekipe ter prebudila nekatere, ki imajo zacementirano mesto v njej. Mogoče bi se lahko kakšnemu igralcu zahvalil za sodelovanje, kakšen bo mogoče kar sam prišel do tega, da mu je rok trajanja v izbrani vrsti potekel... Slovenija nima velike baze igralcev, zato je vsak dragocen, a spremembe – kljub drugemu zaporednemu četrtfinalu na SP – so potrebne in smiselne.
