»Na letošnjem SP nimam nobene uradne funkcije, tu sem le kot ljubitelj rokometa. Nisem niti strokovni komentator za televizijo niti ne pišem kolumn za časopis. Le za televizijo BH 1 pred tekmami povem svojo napoved. V Doho sem prišel za svojo dušo in svoj denar,« pojasnjuje rokometna legenda Abas Arslanagić v družbi dveh simpatičnih hčerk: Maje, ki ima službo v Katarju, in Maide, nekdanje rokometašice in reprezentantke Hrvaške, ki se med SP ukvarja z gosti mednarodne zveze (IHF) glede namestitve, akreditacij, letalskih vozovnic...
Potem ko je na OI 1988 v Seulu kot selektor Jugoslavije osvojil bron, je prvič odšel v Katar. »Sem oče, pionir katarskega rokometa. Z mojim prihodom se je vse začelo. Ko sem prišel, je bila le ena manjša dvorana z dvema vzporednima igriščema in delovnimi prostori. V naslednjih letih so začeli dodajati kopalnice, savne, džakuzije, vse se je širilo. A nedavno so vse pustili in se preselili v novo dvorano, v okviru katere ima prostore tudi zveza,« se spominja Arslanagić, ki je kot igralec prvi uspeh dosegel leta 1976, ko je z Borcem iz Banjaluke postal evropski prvak.
Ko je prišel leta 1988 v Katar in postal selektor reprezentance, tu sploh ni bilo prve (članske) ekipe, ampak le mladinska, na selektorskem stolčku pa je bil šest let. »Takrat so za reprezentanco igrali le Katarci, ni bilo nobenega tujca. Nočem biti nesramen, a zdajšnja reprezentanca je bolj ali manj sestavljena le iz tujcev, ki igrajo za denar,« pojasnjuje Arslanagić, ki je za Jugoslavijo (125 nastopov) debitiral v Ljubljani leta 1969. Drugič je prišel v Katar leta 1999: »A moja žena je zbolela in žal kasneje tudi umrla. Na Hrvaško sem se vrnil leta 2000 predvsem zaradi hčerk, da bi lahko bil več z njima. Maja je takrat obiskovala fakulteto na Dunaju, Maida pa je bila v tretjem letniku gimnazije.« Ob drugem prihodu v Katar naj bi organiziral akademijo za vratarje. »A po treh mesecih dela so dojeli, da ne bo šlo. Ker selekcije oziroma izbire vratarjev ni delala zveza, ampak klubi, skavti in učitelji telesne vzgoje.
Katarci so otroke, ki so bili motorično močnejši in tekaško sposobnejši, potiskali v igro, slabše pa v gol. Ko so ugotovili, da s takim načinom dela ne bo šlo, so začeli uvažati vratarje iz tujine.« Tretjič se je vrnil v Katar leta 2009 in ostal do maja 2013, v tem času pa je sodeloval tudi s takratnim selektorjem Borutom Mačkom in trenerjem vratarjev Rolandom Pušnikom. »Z Mačkom sva dobro sodelovala in ostala prijatelja, Puška pa je 'moj' igralec. Ste vedeli, da je z mano osvojil prvo in zadnjo kolajno za Jugoslavijo? Zlato na mladinskem SP 1981, ko so bili v ekipi še Aleš Praznik, Leopold Kalin in Stanko Anderluh, ter bronasto na OI 1988 v Seulu,« pravi Ako, ki je že nekaj časa v pokoju in živi na relaciji Zagreb–Poreč–Banjaluka, pri čemer v Poreču trenira tri mlade in talentirane vratarje.
Kot klubski trener je pred skoraj dvema desetletjema deloval tudi v Krškem, ki ga je pripeljal v prvo ligo. »Igrali smo dobro, a je zmanjkalo denarja. Najbolj mi je žal takratnega predsednika Franca Žnidaršiča, ki je vložil tudi veliko svojega denarja in na koncu menda izgubil okoli 500.000 nemških mark. On je bil najboljši klubski predsednik v moji karieri,« priznava Arslanagić, ki je bil poleg Katarja in Jugoslavije tudi selektor Hrvaške (1996) in Bosne in Hercegovine (2003-2004). Arslanagić (bil je prvi, ki je pri strelih s sedmih metrov odšel z golove črte in stopil nekaj metrov pred njo) se pohvali tudi s tem, da je v Brežicah odkril Gorazda Škofa in ga pripeljal v Krško. »Imel je srečo, da se je takrat po dveh letih med vratnice vrnil Mirko Bašić in sta bila skupaj v klubu. Bašić se je po dveh letih premora vrnil v reprezentanco Hrvaške in postal številka ena,« pripoveduje olimpijski prvak z Jugoslavijo iz Münchna 1972. »Škof? Njega sem tudi sankcioniral, da bi ga tudi na ta način zresnil. Na začetku je bil malce neodgovoren, delal je tudi v trgovini v Dobovi, a je vseeno zrasel v vrhunskega vratarja,« dodaja Arslanagić, za katerega sta najboljša vratarja s področja nekdanje skupne države trenutno Arpad Šterbik (Španija) in Danijel Šarić (Katar). Na SP v skupini B igrajo kar tri reprezentance z območja nekdanje Jugoslavije (Hrvaška, Makedonija, BiH). »Ta skupina me spominja na turnir bratstva in enotnosti. Malce so zamočili le Srbi, ki se niso uvrstili na SP. Francija je najmočnejša in glavni favorit, a sem prepričan, da se najboljši rokomet na svetu igra na prostoru nekdanje Jugoslavije,« meni Arslanagić, ki je lani izdal svojo novo knjigo z naslovom Rokometni vratar – najpomembnejši člen uspeha.
