Za reprezentanco Slovenije je nastopil na dveh OI (Rio 2016, Pariz 2024), na SP 2017 v Franciji je osvojil bron. S 714 goli je najboljši strelec Slovenije vseh časov, po številu nastopov (207) pa je četrti na večni lestvici. Nedavno je 36-letni Škofjeločan postal športni direktor Slovana.
Kar 21 let ste bili v stalnem članskem rokometnem pogonu. Ko gledate zdaj Slovanove treninge – vas kdaj zasrbijo prsti, da bi se malce »žogali«?
Ne. Lahko bi še kakšno sezono odigral nekje blizu doma, kot sem bil na začetku minule sezone nekaj mesecev v Našicah in sem se vsaj enkrat na teden lahko v živo videl z družino. Odločitev o koncu kariere je bila bolj zaradi mentalnega kot fizičnega področja. Zaradi stalnih težav s kolenom nisem več mogel biti na prejšnji fizični ravni, mentalno pa sem imel rokometa enostavno dovolj. Še vedno ga imam zelo rad, a mi ustreza, da zdaj nanj gledam tudi z drugih plati, ne le z igralske. Da bi v tem trenutku pogrešal rokomet kot igralec? Ne, niti slučajno. Mogoče se bo to še spremenilo, kajti v novi vlogi sem manj kot dva meseca, a trenutno mi rokomet ne manjka.
Kdaj ste dobili ponudbo Slovana, da postanete športni direktor?
Pogovarjali smo se že, ko sem se odločil, da po sezoni 2023/24 ne bom ostal v Limogesu. Lahko bi ostal, ker si je tega klub želel, a sem hotel, da se vsaj družina vrne domov in da sem nekje blizu. Idealno bi bilo v Slovanu, a takrat nismo našli skupnega jezika. Odšel sem v Našice, sredi sezone pa je imel Slovan težave na mojem položaju desnega zunanjega igralca, jaz pa v klubu, ker sem družino videl le enkrat na teden, ne pa vsak dan kot v Franciji. Potem smo se s Slovanom hitro dogovorili, kako bo potekala lanska sezona in da bom po njej prevzel vlogo športnega direktorja. Ker sem se takrat že malce nasitil vsega, mi ni bilo težko sprejeti odločitve o koncu kariere in novi funkciji.
Preskok z igrišča in iz dresa v pisarno in obleko je velika sprememba.
Priznam, da je zelo zahtevno. Ko misliš, da si pripravljen na vse, te vedno preseneti kaj starega ali novega. Če bi opravljal le funkcijo športnega direktorja, bi bilo vse skupaj enostavno. Imaš določen sezonski proračun, igralce in agente zelo dobro poznam, trener glede igralcev pove, koga si želi in koga ne, vse skupaj skavtiraš in oblikuješ ekipo. Potem pridejo podpisovanje pogodb in druge zadeve, s katerimi tudi nimam težav, saj se še vedno izobražujem v tej smeri – zdaj delam magisterij iz športnega menedžmenta. V resnici mora športni direktor v našem prostoru dejansko voditi klub, je pa veliko stvari, ki jih kot igralec ne vidiš ali o njih ne razmišljaš. Na srečo imamo v klubu toliko ljudi, zdaj mojih sodelavcev, ki so to že prej počeli, ki mi pomagajo in me občasno tudi česa naučijo. Ali je težje biti na igrišču ali v pisarni? Trenutno zagotovo v pisarni, s katero imam le dober mesec in pol izkušenj, v rokometu pa zgolj v članski konkurenci kar 21 let.
Ljudje si športnega direktorja predstavljajo kot človeka, ki hodi po svetu s polno denarnico in kupuje igralce.
Slovan ima zelo dobro ekipo, če pa bi imeli polno denarnico, bi bila še precej boljša. Dokler ti predsednik kluba ne reče drugače, deluješ v postavljenih denarnih okvirih. V sestavo ekipe za novo sezono sem bil delno vključen tudi sam, čeprav sem bil takrat še igralec. Skušamo pripeljati najboljše, a pri tem je tudi zanka: najprej želimo biti ljubljanski in slovenski klub, kar pomeni pripeljati v klub čim več slovenskih aktualnih in potencialnih reprezentantov, tujci morajo biti dodana vrednost. V Slovanu želimo postaviti okostje slovenske reprezentance, čeprav nam nekateri vrhunski Slovenci trenutno niso denarno dosegljivi, a verjamem, da bo nekoč drugače. Če bomo imeli kdaj na Kodeljevem na primer osem slovenskih reprezentantov, bo to dokaz, da delamo v pravi smeri.
Slovanov klubski poračun za minulo sezono je bil dober milijon in pol, za letošnjo bo zagotovo precej večji.
O proračunu ne bom govoril, ker ne vem, ali imam pooblastila za to. Dejstvo pa je, da bomo morali dodati nekaj sredstev zaradi stroškov igranja v Evropi, igralski kader pa ni bistveno vplival na višino proračuna, saj je prišlo šest igralcev, v klubu pa ni več desetih. V novi sezoni bomo skušali čim bolj ostati v lanskih denarnih okvirih, si pa seveda želim, da bi se proračun v naslednjih letih še dodatno povečal.
Ob koncu lanske sezone ste imeli v ekipi 24, 25 igralcev, zdaj le 18. Zakaj?
Na pripravah na novo sezono imamo 20 igralcev, od tega tri letnika 2008. Za Bineta Pirca, ki je letnik 2006, je zaradi poškodbe rame vprašljivo, ali bo lahko v tej sezoni sploh igral. David Kovačič se vrača po poškodbi, nekateri so trenutno na pósodi in uradno niso člani našega kluba, kar pomeni, da imamo v kadru za prvo ekipo 18 igralcev. To je precej manj kot v minuli sezoni, ko je šel klub od boja za obstanek do boja za naslov prvaka. Nekaj igralcev je še imelo pogodbo od prej, a jih klub v tistem trenutku ni več potreboval ali pa niso bili v prvem planu. Med sezono smo imeli še nekaj poškodb, zato smo morali igralce dodatno kupovati. To je privedlo do tega, da je imel Slovan na koncu 24, 25 igralcev, kar je absolutno preveč.
Kakšno je bilo vaše stališče za novo evropsko sezono – skušati se s pomočjo posebnega povabila EHF prebiti v ligo prvakov ali kot prvak neposredno zaigrati v skupinskem delu evropske lige?
Skušali smo priti do posebnega povabila za igranje med najboljšimi 16 klubi v Evropi. Jasno je bilo, da bo to zelo težko zaradi statusa slovenskih klubov v zadnjih sezonah v ligi prvakov: ali so dosegali slabe rezultate ali pa so se odpovedali igranju v njej. Med pripravami smo odigrali tekmi s Kielom in Zagrebom ter obe zelo tesno izgubili. Kiel je zagotovo pred nami in je mogoče imel slabši dan, Zagreb pa ni boljši od Slovana. Pa se nihče ne vpraša, zakaj sta skoraj stalna udeleženca lige prvakov. Prepričan sem, da tudi med evropsko elito ne bi bili »kanta za nabijanje«, ker imamo dobro ekipo. Zdi se mi bolj smiselno, da Slovan vsaj eno leto igra v evropski ligi. Imamo zagotovljenih najmanj šest tekem v Evropi, upam pa še na kakšno več.
Evropskih tekem ne boste mogli igrati na Kodeljevem, ker dvorana ne izpolnjuje meril EHF, ampak verjetno v Tivoliju.
Ni še stoodstotno potrjeno, ali bodo evropske tekme v Tivoliju ali Stožicah. Za zdaj je prva možnost Tivoli, a bomo videli, kako se bomo vsi skupaj odločili. Toda ne glede na dvorano hočemo iz evropskih tekem narediti dogodek, doživetje za vse, od najmlajših do najstarejših gledalcev. Skušali bomo predstaviti in uveljaviti model, ki se ga veliko bolj uporablja v tujini kot v Sloveniji – več spremljevalnih dogodkov in dejavnosti. Boj za gledalce v vseh športih tako v dvoranah kot na stadionih je hud, obiska je vse manj, zato bomo skušali uporabiti sodobnejše metode in pristope. Mogoče se ne bodo takoj prijeli in obrestovali, ker pri nas ni velike navijaške kulture in tradicije. Po mojih izkušnjah iz tujine takšen pristop dolgoročno prinese pozitiven učinek. Gledalcem bomo skušali pripraviti nekaj več, ne le tekme.
Minula sezona je bila za Slovana zgodovinska: prva lovorika v samostojni Sloveniji (pokal) in prvi naslov prvaka po 45 letih. Če v novi sezoni ne bo obeh domačih lovorik, bo to ocenjeno za neuspeh. Je to dodaten pritisk in breme za igralce, trenerja, klub?
Če na takšne zadeve gledaš kot na breme, nimaš kaj iskati v profesionalnem športu. Ni skrivnost, da spet startamo na obe domači lovoriki, naslov prvaka pa je osnova, če želimo potem v naslednji sezoni morebiti igrati med evropsko elito. Lansko dvojno lovoriko moramo vzeti kot dodatno motivacijo, ne kot breme. Če začneš na to gledati kot na breme, imaš velike težave, vse postane muka in ne uživaš več v športu. Ko sem prišel iz Našic, smo si v klubu kot cilj zadali dvojno krono. Ni bilo nobenega govora o tem, da bi bilo morebitno drugo mesto še vedno uspeh. In nam je uspelo. Minula sezona nam je dala dodaten zagon, da bi bila nova vsaj enaka na slovenski ravni, vendar še boljša z uspehom v Evropi.
Kateri klub v Sloveniji vidite kot glavnega tekmeca v boju za lovorike?
Težko bi govoril le o enem klubu, glavni tekmeci pa bodo Trimo, Celje, Gorenje, Krka in Slovenj Gradec. Pokal je vedno specifično tekmovanje, liga pa bo spet potekala po lanskem sistemu, s katerim pa se ne strinjam. V minuli sezoni je imelo Gorenje zelo velik točkovni zaostanek za Slovanom in Celje, a ker se točke iz rednega dela niso prenašale v končnico, je bila ta razlika zaradi novega točkovanja nato vsaj petkrat manjša. Velenjčani so na koncu prišli celo do finala, žrtev takšnega sistema pa so bili Celjani in Krško v boju za obstanek. S takšnim tekmovalnim sistemom se ne strinjam, čeprav prinaša zanimivo in napeto ligo za klube, gledalce, sponzorje, zvezo, medije …, saj je lahko vsak od štirih polfinalistov na koncu tudi prvak. Sistem je zelo zanimiv, a tudi zelo nepošten, saj gre za ligaško tekmovanje, ne pa za pokalno, in ena tekma ne bi smela odločati.
