Svoje prvo zlato obdobje je rokometni klub Magdeburg, ki je del športne družine z istim imenom (v njej so še atletika, veslanje, plavanje, kanu, gimnastika in vaterpolo, nogomet se je odcepil leta 1965) in ki letos praznuje 70-letnico delovanja, doživel v nekdanji Vzhodni Nemčiji. Med letoma 1970 in 1991 je bil desetkrat državni in štirikrat pokalni prvak, po združitvi obeh Nemčij je najboljši v ligi prvič postal leta 2001, nato pa še 2022 in 2024. V ligi prvakov in njenemu predhodniku, pokalu državnih prvakov, je že petkrat stopil na rokometni vrh Evrope: v letih 1978, 1981 (v finalu je premagal ljubljanskega Slovana), 2002, 2023 in 2025.
Največ zaslug za ponovni preporod Magdeburga ima zdaj 43-letni Bennet Wiegert, ki je trener kluba že od leta 2015, nekdanji levi zunanji igralec in nemški reprezentant pa je rojen prav v tem mestu. Trenerja z vzdevkom Benno je z rokometom »okužil« oče Ingolf, nekdanji reprezentant Vzhodne Nemčije in olimpijski prvak v Moskvi 1980. Ko je Bennet pred dvema letoma na sklepnem turnirju najboljše četverice v Kölnu osvojil naslov klubskega prvaka Evrope (to je bila poslovilna, deseta sezona Slovenca Marka Bezjaka v nemški ekipi), je postal šele peti v rokometni zgodovini, ki mu je to uspelo kot igralcu (2002) in trenerju (2023). Sočasno je postal prvi Nemec s takšnim dosežkom za Španci Talantom Dušebajevom, Carlosom Ortego in Robertom Garcio Parrondom ter Čehom Filipom Jicho.
Nepozabna poteza iz leta 2023
»Če bi mi kdo pred začetkom sklepnega turnirja pred dvema letoma rekel, da bomo prvaki Evrope, bi najprej pomislil, da se mu je zmešalo. To ne pomeni, da nisem verjel v svoje igralce, a vsaj na papirju smo bili največji avtsajderji. Toda v dveh dneh smo najprej v polfinalu premagali Barcelono po streljanju sedemmetrovk s 40:39 in v finalu še Kielce po podaljških s 30:29. Noro, neverjetno,« se spominja Bennet Wiegert, oče dveh otrok, ki je za Magdeburg igral skupaj kar 12 let – po šest na začetku in koncu kariere. Dve leti kasneje je v Kölnu »ponovil vajo« in po številu naslovov evropskega prvaka se je Magdeburg izenačil z Gummersbachom, pred njima pa je le še Barcelona (12).
Wiegert je v finalu leta 2023 proti Kielcam poskrbel tudi za neverjetno športno potezo. V drugem polčasu se je na novinarski tribuni zaradi zastoja srca zgrudil Poljak Pawel Kotvica iz Kielc, ki mu kljub hitremu posredovanju zdravniške službe ni bilo več pomoči. Med začasno prekinitvijo tekme zaradi tragičnega dogodka (na semaforju je bila 48. minuta, Kielce so vodile z 22:20) je Wiegert prišel k nasprotnikovemu trenerju Talantu Dušebajevu in mu dejal: »Končajmo tekmo. V življenju so še pomembnejše stvari od športa. Sprejemamo trenutni izid in vi ste zmagovalci lige prvakov.« A Dušebajev je zavrnil njegovo ponudbo in dejal, da bodo tekmo odigrali do konca, po porazu proti Barceloni leta 2022 pa so Kielce še drugič zapored izgubile v finalu.
Ujel je rojaka Palmarssona
Pred dvema letoma je bil na sklepnem turnirju v Kölnu za najkoristnejšega igralca (MVP) izbran Magdebugov rokometaš Gisli Kristjansson, čeprav je kazalo, da sploh ne bo mogel igrati v finalu. Islandec, ki je v klub prišel leta 2020, je v polfinalu proti Barceloni tik pred koncem rednega dela tekme obležal na tleh v hudih bolečinah zaradi izpahnjene rame. A reprezentant Islandije (zanjo je debitiral že pri 18 letih), čigar oče Kristjan Arason je nekdanji vrhunski rokometaš, mama Katrin Gunnarsdottir pa političarka (nekdanja ministrica za izobraževanje, znanost in kulturo ter bivša ministrica za ribištvo in kmetijstvo), se je 24 ur kasneje čudežno vrnil na igrišče.
Čeprav so mu zdravniki to odsvetovali in mu napovedali nekajtedensko rehabilitacijo, mu je klubska zdravniško-fizioterapevtska služba rame vrnila v prvotni položaj in jo ustrezno bandažirala. V finalu proti Kielcam je dosegel šest golov ob le dveh zgrešenih strelih, blestel pa je tudi v letošnjem finalu proti ekipi Füchse Berlin (32:26) z osmimi goli in si spet prislužil naziv MVP. »Vesel sem, da sem spet MVP, a brez odličnih soigralcev ne bi bil. Toda najpomembneje je, da smo evropski prvaki, čeprav so nas pred turnirjem le redki videli v tej vlogi. Dokazali smo, da smo najboljši in najmočnejši prav takrat, ko je to najbolj potrebno,« pravi 25-letni Gisli Kristjansson, ki je postal drugi rokometaš v zgodovini, ki je bil na sklepnih turnirjih lige prvakov dvakrat izbran za MVP. Pred njim je to uspelo le še njegovemu rojaku Aronu Palmarssonu, ki je bil najboljši v letih 2014 (kot član Kiela) in 2016 (Veszprem).
V Magdeburgu so velik pečat pustili tudi štirje slovenski rokometaši: Renato Vugrinec (med letoma 2004 in 2006), Jure Natek (od 2010 do 2016), Aleš Pajovič (od 2011 do 2013) in Marko Bezjak (od 2013 do 2023). Bezjaka je ob slovesu doletela še posebna čast: njegov dres s številko 25 so »upokojili«, ga dvignili pod strop dvorane Getec Arena, Slovenca pa sprejeli v Magdeburgovo hišo slavnih.
