»Končnega rezultata si ne bi upal napovedati, lahko pa napovem, da bomo suvereno zmagali. Bojim se le, da ne bi pregoreli v preveliki želji,« je med ogrevanjem soigralcev pred četrtfinalno tekmo z Rusijo dejal poškodovani Dragan Gajić, njegova napoved pa se je polovično uresničila – zmaga je bila, ne pa suverena, a zato toliko bolj sladka. Zaradi njegove dvojne poškodbe je v torek nekaj pred polnočjo v Barcelono dopotoval Peter Pucelj, vseeno pa Gajić ostaja optimist: »Če bi me bolela le stegenska mišica, bi stisnil zobe in igral proti Rusom. A ovira me boleča mečna mišica. Če bo do jutri bolje, bom v polfinalu tvegal, čeprav se bo stanje mišice samo še poslabšalo. A polfinale je prevelik izziv, da bi manjkal.«
Da bi lahko polfinale ostalo le pobožna želja, so skoraj poskrbeli Rusi, ki so v petnajsti minuti povedli kar z 9:4. Njihova težka konjenica v sredini obrambe (Rastvorcev 120, Jevdokimov 114, Šelmenko 105 kg) je uspešno ustavljala nalete Slovencev, ki so v prvi četrtini tekme dosegli le en zadetek iz igre, tri pa s črte sedmih metrov. Slovenski rokometaši so prvič povedli šele dve minuti pred odhodom na odmor (13:12), predvsem po zaslugi odličnega vratarja Primoža Prošta (osem obramb v slabih dvajsetih minutah). Rusi, pri katerih kar devet reprezentantov od šestnajstih igra v Čehovskih medvedih, ki jih trenira prejšnji selektor Vladimir Maksimov, so mesarili v obrambi, posledice pa so bile očitne: trije rdeči kartoni in kar 24 minut izključitev.
Ko je Nenad Bilbija v 39. minuti dosegel svoj prvi zadetek na SP, je najprej neposredno pordečel Sergej Harbok, ki je 208 centimetrov visokega Slovenca ob strelu močno udaril v obraz. Od takratnega izida 17:18 za Rusijo je Deničeva četa v pičlih šestih minutah naredila delni izid 6:0 in sredi drugega polčasa je kazalo, da so Rusi na kolenih. Vmes je moral zaradi tretje izključitve z igrišča Mihail Čipurin, nato pa se je začela drama v dvorani Sant Jordi. Slovenska igra je spet razpadla in v 51. minuti je bilo le še plus ena (25:24). Med tretjo izključitvijo Jevdokimova in posledičnim rdečim kartonom v 57. minuti je Uroš Zorman zadel za 27:25, a zadnjo minuto in pol je Slovenija odigrala brez izključenega Jureta Dolenca.
Timur Dibirov je v predzadnji minuti zmanjšal na 26:27, na oko hudo trčenje z glavama, po katerem sta oba za nekaj časa obležala, pa se je za Zormana in Pavla Atmana srečno končalo. Dobrih dvajset sekund pred koncem je Sebastian Skube vrgel z nemogočega položaja in od daleč, a je žoga vseeno končala v ruski mreži. To je pomenilo napredovanje Slovenije v polfinale, Rusi pa so svojo neuvrstitev med najboljše štiri reprezentance na SP podaljšali že na štirinajst let (nazadnje v Egiptu leta 1999). Po minimalnem porazu se ruski selektor Oleg Kulešov ni mogel sprijazniti z razpletom, kot glavna krivca pa je posredno navedel nemška sodnika: »Ko sem bil še igralec, sem vselej mislil, da šport ni politika in da na igrišču zmaga boljši. Postavljam si vprašanje, ali je bila slovenska ekipa tokrat res boljša.«
»Zadnji strel? Lahko bi se hvalil in dejal, da sem meril v kot, ampak bom povedal po resnici. Z žogo nisem imel več kam in sem bil v izgubljenem položaju, zato sem je vrgel proti golu in s precej sreče je končala v mreži. Reprezentanci sem bil dolžan en pravi strel z lanske tekme proti Makedoniji na EP v Srbiji in mislim, da sem se zdaj le odkupil,« je pojasnil Sebastian Skube. Član celjskega kluba je na Euro 2012 na tekmi za peto mesto, ki je odločala o potniku za OI v Londonu, pri zaostanku Slovenije in igralcem več zapravil strel za izenačenje in olimpijske vozovnice so se veselili Makedonci. O tekmi z Rusi in polfinalu je Trebanjec dodal: »Taktika Rusov je bila, da nas pretepejo, in to jim je dobro uspelo. Na srečo sta sodnika znala kaznovati njihovo zelo grobo igro. Polfinale? Sposobni smo narediti še en velik korak do nečesa zares neverjetnega.«
