»To je bila moja prva tovrstna izkušnja v puščavi. Seveda tam ni kakšnih posebnih znamenitosti, je pa marsikaj za videti in doživeti. Šov s sokoli in vožnja z džipi po sipinah – to je nekaj enkratnega in nepozabnega,« se je ponedeljkovega izleta v puščavo, od Dohe oddaljeno okoli 70 kilometrov, spomnil krožni napadalec Miha Žvižej, njegov brat Luka pa je blestel za krmilom džipa. A člana francoskega kluba Toulouse in reprezentančne soigralce danes v dvorani Al Sadd čaka še eno doživetje, a malce drugačno – obračun s Francozi, ki so od leta 2006 z devetih velikih tekmovanj (EP, SP, OI) prinesli kar devet kolajn: sedem zlatih in dve bronasti.
Iz kluba, v katerem igra bradati Celjan, na SP igrajo trije reprezentanti Francije: Cyril Dumoulin, Valentin Porte in Jerome Fernandez, s 381 nastopi in 1451 goli rekorder med galskimi petelini. Pred dnevi je že skoraj 38-letni Fernandez prišel v spor s selektorjem Claudom Onesto, ki mu sicer ni odvzel kapetanskega traku, je pa pojasnil, da Jerome ni več človek, v katerega ima največje zaupanje. »Ob slovesu v klubu decembra lani smo si dejali, da se kmalu vidimo v Katarju. V šali sem dodal, da upam, da v finalu. No, zdaj se bomo srečali že malo prej. Francozi so v osmini finala s 13 goli razlike povozili Argentino, cilja v Katarju pa ne skrivajo – zlata kolajna,« se zaveda Žvižej, eden od osmih slovenskih reprezentantov (še Dolenec, Gajić, Kavtičnik, Škof, Bundalo, Cehte in Gaber), ki si rokometni kruh služijo v Franciji.
Za Žvižeja, ki izstopa tudi s košato vikinško brado (zanjo sam izdeluje posebno olje), bo tekma z aktualnimi evropskimi in olimpijskimi prvaki že 89. v reprezentančnem dresu. »Imajo veliko dobrih zadev v igri, slabih pa je zelo malo. Če bi že moral izpostaviti kakšno, je to, vsaj statistično gledano, njihov napad. V primerjavi z drugimi reprezentancami iz evropskega vrha dosegajo za odtenek manj golov, a to popravijo z vrhunsko obrambo. Torej, malce manj jih dajejo, a jih tudi precej manj dobivajo. Vsi igralci so vrhunski, izstopata pa Nikola Karabatić in Thierry Omeyer. Upam, da bosta imela, tako kot še kateri od njunih soigralcev, proti nam slab dan,« se nadeja Miha in dodaja: »Vsak, ki bi izjavil, da Francozi niso favoriti tako proti nam kot za prvo mesto v Katarju, bi bil upravičeno vreden posmeha in začudenja.«
Bojan Čotar, pomočnik selektorja Borisa Deniča, je seveda temeljito analiziral reprezentanco, ki želi ponoviti premierni trojček, ko je bila sočasno aktualni prvak na treh največjih tekmovanjih (OI 2008, SP 2009 in EP 2010). »Že dolgo ničesar ne spreminjajo v svoji igri. Zanašajo se na izkušnje, enormno samozavest, za katero imajo tudi razloge v velikih uspehih, in vrhunsko telesno moč. Vse se vrti okoli Nikole Karabatića, a imajo tudi kombinatoriko v napadu. Toda če njihovo kombinatoriko uspešno ustaviš že na začetku, nimajo pripravljenih njenih nadaljevanj, ampak se zanašajo na individualno kakovost in igro ena na ena, v kateri pride do izraza telesna moč. A vseh dvobojev ena na ena ne morejo dobiti, zato lahko zaidejo v težave. Njihova obramba je trdna in agresivna, žoge, ki gredo skozi njo, pa uspešno lovi Omeyer,« pojasnjuje Bojan Čotar.
Na vprašanje, ali so se Slovenci sposobni kosati s francoskimi silaki, odgovarja: »Če bi odločala le telesna moč, bi bilo to zelo težko. Pri tem so jim lahko kos morebiti le Hrvati. V napadu na njihovo obrambo so potrebni hitra žoga, hitro gibanje, hitra kombinatorika in veliko sprememb smeri. Spraviti jih je treba v gibanje in ker imajo malce slabše delo nog, pride tudi do lukenj v obrambi, ki jih moramo izkoristiti.«
Četrtfinale, danes ob 16.30: Hrvaška – Poljska, Katar – Nemčija, ob 19. uri: Slovenija – Francija, Danska – Španija.
