Trinajstega septembra lani je Gorenje na prvi medsebojni tekmi v drugem krogu rednega dela slovenske lige doma premagalo Slovana z 28:27, zmagoviti gol pa je v zadnji minuti dosegel Enej Slatinek Jovičić, sin velenjskega trenerja Zorana in brat dvojček Staša, člana Slovana. Toda na naslednjih petih obračunih v domači ligi in pokalu so Velenjčani petkrat zapored ostali praznih rok proti ekipi trenerja Uroša Zormana in po sobotni zmagi na Kodeljevem s 30:24 imajo Ljubljančani prvo zaključno žogico za prvi naslov slovenskega prvaka v zgodovini samostojne Slovenije in tudi za dvojno krono (pred slabima dvema mesecema so premierno postali tudi zmagovalci pokala, prvič v klubski zgodovini) v letošnji sezoni.
Po sobotnem uspehu ima trener Zorman priložnost, da že v svoji premierni sezoni na Slovanovi klopi pripelje na Kodeljevo obe domači lovoriki. »Za vas, ki ste prvo tekmo na Kodeljevem spremljali kot gledalci in novinarji, je bila naša zmaga videti enostavna in lahka, za nas, ki smo na igrišču, pa ni bilo tako. A priznam, da smo pokazali predstavo za učbenike in da so fantje igrali tako, kot smo se dogovorili. No, le do 50. minute, potem pa so bile njihove glave po visoki prednosti malce preveč sproščene. Toda imeli smo nadzor nad celotno tekmo in zasluženo zmagali,« je po petem zaporednem skalpu Gorenja dejal Uroš Zorman.
Zorman: Moral bi biti nor
Ljubljanski strateg s stalnim bivališčem na Dolenjskem želi finalni niz končati že v Velenju. »Moral bi biti nor, da bi kalkuliral in razmišljal o tem, da bi raje zmagali na tretji tekmi pred domačimi gledalci. Ničesar ne želim prepuščati naključju, zato gremo v Velenje po zmago in lovoriko. Nismo tako močni, da bi lahko izbirali, kje bomo zmagali in kje si lahko privoščimo poraz. V naši igri je še vedno nekaj rezerv, zato sem velik optimist.« Zorman se ne boji vloge favorita, bremena in pritiska: »Niti slučajno. Vse tri stvari nas spremljajo že od začetka sezone, mene pa v športu že celotno življenje. V končnici ti lahko slab dan podre celotno sezono, a ves čas dokazujemo, da znamo in zmoremo.«
Na vprašanje, ali se lahko Gorenje vrne med žive in izsili tretjo tekmo v Ljubljani, je trener Zoran Jovičić odgovoril kratko in jedrnato: »Upanje umira zadnje.« Njegova ekipa je po izločitvi Celjanov v polfinalu z 2:1 v zmagah na Kodeljevem pokazala precej slabšo predstavo: »Telesno in duševno so se moji igralci po skalpu Celjanov povsem izpraznili. Slovan nas je nadigral v vseh elementih igre, na tekmi pa so prišle do izraza vse naše slabosti. Zormanova ekipa ima vrhunsko kakovost, tisti Slovanovi igralci, ki sedijo na rezervni klopi ali tribuni in ne morejo proti v ekipo, pa bi pri nas verjetno igrali skoraj celotno tekmo,« je razmerje moči med kluboma opisal Jovičić.
Jovičić: Težje kot proti Celjanom
Velenjčani so v polfinalu izgubili prvo tekmo proti Celjanom v Zlatorogu, nato pa dvakrat zapored zmagali in se kot aktualni prvaki veselili napredovanja v finale. »Moramo pokazati svoj maksimum, če se želimo vsaj enakovredno kosati s Slovanom. Že z uvrstitvijo v finale smo presegli vse naše limite, a še vedno verjamem, da lahko poskrbimo za rezultatski preobrat, čeprav bo to zelo zahtevna naloga. Še težja kot proti Celjanom. Če se nam bo uresničil idealni scenarij na igrišču, bomo v nedeljo še enkrat prišli v Ljubljano,« napoveduje Jovičić. »Glede na kakovostno razliko med ekipama moramo mi umirati za vsak gol, vsako obrambo, oni pa to zlahka rešujejo z individualno kakovostjo. Če želimo uspeti, jih moramo čim dlje držati v egalu, da se ne bodo mogli sprostiti v igri, kot se je to zgodilo v Ljubljani.«
