Potem ko je bila Slovenija pred dvema letoma v Španiji četrta, je v Katarju naredila korak nazaj. Igralci so se predali samozadovoljstvu, potem ko so se uvrstili v četrtfinale, zato je bila tekma s Francijo izgubljena, še preden sta češka sodnika dala znak za začetek. Opazno je bilo, da ni več takšne lakote po uspehu kot proti Makedoniji, ki so jo očitno spodbudili tudi kavčarji.
Konkurenčnega modernega rokometa ni možno igrati brez visokih igralcev s košarkarsko višino čez dva metra na zunanjih položajih, ki s streli od daleč prebijajo obrambni blok. Sloveniji najbolj manjkajo visoki levičarji, igralci s 120 kilogrami mase ter predrzneži v dejanjih in ne le besedah. Strokovno vodstvo reprezentance je imelo nekaj objektivnih težav s poškodbami, a obenem tudi ni izkoristilo vseh potencialov mladih igralcev v domovini, saj je pri Deniču pravilo, da se v reprezentanco težko pride in iz nje še težje izpade. V trenutni zasedbi v Dohi ni sveže krvi, ki jo lahko prinesejo mlajši igralci, pri katerih je seveda tveganje, kako se bodo odzvali v stresnih situacijah, kako se bodo ujeli s starejšimi, ki branijo svoje privilegije.
Slovenska rokometna reprezentanca je tudi ujetnik majhnosti države. Konkurenca med športnimi panogami je izjemno ostra, zato poteka prava bitka za talente s prirojeno motoriko, hitrostjo, zmagovalno miselnostjo, predrznostjo… Za otroke so precej bolj zanimivi medijsko bolj prestižni športi, zato včasih v rokometu pristanejo tisti, ki niso prišli v ospredje v drugih panogah.
Rokomet ni šport otroških množic in rekreativcev. Le redko vidimo otroke ali rekreativce, ki bi šli na igrišče igrat rokomet, najbolj priljubljeni igri z žogo sta nogomet in košarka. Rokometna srenja bo morala najti rešitev, da bo pobrala največje talente. Sicer bo odvisna od takšnih prebliskov, kot je bil pokojni as Iztok Puc. V rokomet je zašel iz nogometa, ker mu ni bilo všeč, da v pionirski ekipi v Šoštanju govorijo srbohrvaško. Tržna niša rokometa je šport klenih Slovencev v manjših okoljih.
