RK Krim

O b neverjetni medijski podpori se je začel projekt reševanja Rokometnega kluba Krim. Serija pozitivističnih novinarskih izdelkov je povsem v nasprotju s tistim, kar je klub počel v 21. stoletju. Trenutno opustošenje v blagajni je le posledica politike, da je trošil precej več, kot je bilo prihodkov. Čeprav je rokomet, zlasti pa ženski, daleč najmanj konkurenčen in globalen med vsemi moštvenimi športi, sta se v Ljubljani več kot desetletje cedila med in mleko za tujsko legijo v igralskem in strokovnem ustroju kluba. Na sezono so imeli le deset resnih tekem v Evropi, a so bile pogodbe najbolje plačanih igralk in tudi izbrancev v strokovnem štabu takšne, kot jo ima Marcos Tavares, kultni kapetan nogometašev Maribora, ki je po ustroju pravzaprav edini pravi slovenski športni klub.

V Ljubljani so histerično zagnali vik in krik, da je Krim pred propadom. Ko je pred leti v prestolnici zmanjkalo denarja za ženski odbojkarski klub, čeprav je bil državni prvak, nihče ni reagiral in se razburjal, ampak je enostavno izginil s športnega zemljevida. Ne nazadnje je odbojka precej bolj ženski šport kot rokomet, katerega se drži sloves, da v njega zaidejo predvsem tisti, ki ne uspejo v drugih panogah, v katerih je treba imeti več talenta in motoričnih sposobnosti. Ker je imel Krim prave botre v politiki in gospodarstvu, je po različnih kanalih dobival precej več denarja, kot je bila realna vrednost njegovih športnih dosežkov v mednarodni konkurenci. Zato je podiral zakonitosti poslovanja in poskrbel za popolno razvrednotenje, ko je bil ogled njihovih tekem brezplačen. Na drugi strani je bil ves preostali ljubljanski šport s tem vsako leto prikrajšan za milijon evrov.

Projekta reševanja se je zagnano lotila nova ekipa, v kateri so tudi nekdanje igralke, ki so v preteklosti na račun Krima polnile žepe. Lepo je, če mu zdaj nekaj tudi vrnejo. Da niso imeli koristi le v športni areni, je razvidno pri Marti Bon, eni izmed (samooklicanih) rešiteljic v prvih bojnih vrstah. Po zaslugi tega, da je kader župana Zorana Jankovića, ni imela pomislekov, ko je bila imenovana v nadzorni svet javnega podjetja Žale.