Že v prejšnjih letih so se rokometaši bolj ali manj redno uvrščali na velika tekmovanja, a z redkimi izjemami brez posebnih uspehov. Po velikem razočaranju, za katero je poskrbel predhodnik Zvonimir Serdarušić, je vajeti v svoje roke prevzel Boris Denič. Potem ko je iz obubožanega Slovana naredil svoje življenjsko rokometno delo na klubski ravni (po njegovem odhodu je vse šlo le še navzdol), zdaj nastaja podobna zgodba o uspehu še na reprezentančni ravni. In s svojimi dosežki na EP in SP je Denič že presegel vse tri prejšnje slovenske selektorje, ki jim je vsem bil pomočnik: Kasima Kamenico, Mira Požuna in Zvonimirja Serdarušića.
Denič je našel odlično kombinacijo nekaterih starejših in izkušenejših igralcev z mlajšimi in neizkušenimi, ki pa gredo skupaj ne le po rokometnem znanju, ampak tudi po značajskih lastnostih. Pri njem velja načelo, da je zelo težko priti v reprezentanco, prav tako pa je zelo težko pasti iz nje. V zadnjih dveh letih je našel nekaj igralcev, ki so bili pred tem le povprečni ali malce boljši na klubski ravni, zdaj pa so med nosilci reprezentančne igre. Po drugi strani se je namerno odrekel nekaterim, ki bi po rokometni kakovosti spadali v izbrano vrsto, vendar se po človeških lastnostih ne bi ujeli z drugimi.
V nasprotju s prejšnjimi generacijami, ki so bile kljub zvenečim imenom bolj ali manj »luzerske«, ima sedanja zmagovalno miselnost in mentaliteto. Ko si bo nabrala še potrebne izkušnje in igralsko kilometrino, je jasno, da bo sposobna ne le poskrbeti za kontinuiteto nastopov na velikih tekmovanjih, ampak tudi za vrhunske dosežke na njih. Da je drugačna od prejšnjih, je dokazala že s tem, ko si je s šestim mestom na EP 2012 naložila težko breme uspeha na svoja ramena, a vseeno leto pozneje naredila še velik korak naprej. Zdaj je njen nahrbtnik v obliki imperativa uspeha še težji, vendar vse kaže, da ga je sposobna nositi.