Matjaž Brumen: Moja reprezentančna zgodba je končana

Skupaj s Celjani smo padli v skupino smrti z Veszpremom, Rheinom Neckarjem, Montpellierjem in Čehovskimi medvedi. Lani nihče ni pričakoval četrtfinala, bili smo celo na pragu sklepnega turnirja, z letošnjimi okrepitvami Šterbikom, Gorbokom (prej Harbok), Lackovićem in drugimi pa so cilji še višji. Tekmovanje si želimo začeti z zmago v Celju, čeprav so gostitelji dobri in jih spoštujemo, nato pa nadaljevati še z dvema domačima zmagama proti Nemcem in Rusom. Naš cilj je prvo ali drugo mesto v skupini, kar v osmini finala prinaša vsaj na papirju lažjega tekmeca. Veszprem je glavni favorit za prvo mesto v skupini, za preostala tri, ki še peljejo v osmino finala, pa bo bolj ali manj enakovredno kandidiralo vseh pet ekip.

V novi dvorani z zmogljivostjo 5500 gledalcev za zdaj še ne treniramo in igramo, začeli pa naj bi po tekmi v Celju. Sicer je zgrajena, a manjkajo še nekatere malenkosti glede parketa oziroma igralne površine. Dvorana je fantastična in nam bo omogočala najboljše pogoje za delo. A ne le nam, ampak tudi rokometašicam Vardarja in nogometašem Vardarja, saj je Rus tudi lastnik teh dveh klubov. V okviru športnega centra Jane Sandanski so še hotel Rusija, restavraciji, dodatna dvorana za 500 ljudi, bazeni, fitnes, teniška igrišča... Skoraj celotno naložbo je Samsonenko pokril sam. Rus je zelo zanimiv, komunikativen in sproščen človek, z nami preživi zelo veliko časa in nikoli na stvari ne gleda negativno. Očitno je, da ima naš šef zelo rad rokomet in da uživa v njem.

Res je bilo malce nenavadno in smešno, ampak se je dobro vživel v trenersko vlogo. Živi za rokomet, gleda tekme, a po dobrem mesecu in pol je priznal, da ne zmore tega posla, ki ga prej ni nikoli opravljal. Zakaj je postal glavni trener? V tistem času je iskal dolgoročno in kakovostno trenersko rešitev, obljubil pa nam je, da želi pripeljati najboljšega na svetu, ne pa nekoga za le nekaj mesecev. Le malo je manjkalo, in bi se dogovoril s Talantom Dušebajevom, a je potem prišel Španec Raul Gutierrez Gonzalez, njegov nekdanji pomočnik v Ciudadu Realu in Atleticu. Gonzalez je šola Dušebajeva in mislim, da je Samsonenko naredil pravo potezo.

Vse je super. Ljudje so sproščeni in komunikativni, pozitivni in vedno pripravljeni pomagati. Podnebje je fantastično, skoraj ves čas sije sonce in je zelo toplo, zime praktično ni. Kljub krizi oziroma pomanjkanju denarja ljudje uživajo življenje in se ne obremenjujejo s krizo, brezposelnostjo, slabimi plačami... Živijo iz dneva v dan, ne gledajo in ne razmišljajo o prihodnosti, ampak želijo najbolj uživati v vsakem dnevu sproti.

Ljubljana je še vedno moje mesto. Skopje je precej večje, polno lokalov in restavracij. Mesto vsak dan živi tako, kot bi bil petek ali sobota, tako je vse živahno in se veliko dogaja. Skratka, vse je bolj živo, središče mesta je zelo lepo, veliko vlagajo v infrastrukturo. Skopje ima svoje čare, ki jih je veliko, tako kot jih seveda ima tudi Ljubljana. A Ljubljana zame ostaja številka ena. Je pa rokomet šport številka ena v Skopju; medsebojne tekme z Metalurgom so noro doživetje na meji normalnega na igrišču in na tribunah, a skoraj brez incidentov. Rivalstvo z mestnim tekmecem Metalurgom je podobno kot nogometno rivalstvo v Beogradu med Crveno zvezdo in Partizanom.

Z Moreno sva poročena od poletja, v tednu ali dveh pa bova dobila tudi družinsko okrepitev – otroka. Na svet bo privekal fantek, a se glede imena zanj še nisva odločila. Očitno se bova šele v zadnjem trenutku. Veliko se ukvarjava tudi s francosko buldoginjo Limo. Z ženo živiva v stanovanju, ki sva ga sama izbrala in za katerega najemnino plačuje klub. Nekateri soigralci živijo skupaj, tudi po trije, štirje ali pet, a jaz sem se rajši odločil za svoje stanovanje. Soigralce tako in tako že veliko gledam na treningih, tekmah in potovanjih, zato imam rad mir pred njimi vsaj v zasebnem življenju. (smeh) Stanovanje imam v neposredni bližini obeh glavnih dvoran, kjer igramo. A nova dvorana je na drugi strani mesta, kar pomeni veliko porabo časa za vožnjo. Zato resno razmišljava o selitvi na drugo stran mesta.

Oni se name zagotovo nikoli ne spomnijo, jaz pa se nanje pogosto. (smeh) Vsekakor sem največji upnik med vsemi. Zadeva stoji na sodišču, glede na našo zakonodajo pa imam občutek, da iz vsega ne bo nič. Priznam, da sem v glavi ta denar prečrtal že ob odhodu iz Kopra v Skopje, zato se s tem ne obremenjujem. Seveda si želim, da bi del tega denarja nekoč le dobil, a bom verjetno prej zadel sedmico na lotu. Vsi upniki upamo, da bo vsaj nekdo nekoč odgovarjal za velike grehe, za nas pa bo to edino zadoščenje.

Ne, ne pričakujem ga in se ga ne nadejam. S tem se že dolgo ne obremenjujem več in zame je reprezentančna zgodba končana. Z Deničem nisva bila nič v stiku, stikov ni bilo niti z moje niti z njegove strani. Igranje v reprezentanci sem že zdavnaj prečrtal, posvečam se izključno klubu, ki me plačuje za moje delo, in družini. Na klubski ravni želim – če mi bodopuščalo zdravje – igrati še nekaj sezon na vrhunski ravni, potem pa počasi oditi v športni pokoj.