Poleg Sergeje Stefanišin in Tamare Mavsar je bila Marinčkova ena izmed le treh igralk, ki so po turbulentni sezoni ostale zveste Krimu. »Čeprav je bil klub na robu propada, imel velike dolgove in črno perspektivo, sem se odločila, da ostanem. Predvsem zato, ker sem želela, da Krim, kot so napovedovali, postane zares slovenski klub. Da Slovenke igramo vidno in pomembno vlogo, saj sem prepričana, da si to zaslužimo. To smo sicer večkrat že prej dokazale, a zaradi spleta različnih okoliščin smo več priložnosti dobivale v drugih domačih in tujih klubih,« pravi Miša Marinček, ki je doslej nosila drese nekaterih slovenskih klubov (Žalec, Ptuj, Olimpija), pred vrnitvijo v Krim, v katerem je že bila med letoma 2004 in 2006, pa je dve leti igrala tudi v tujini – v Avstriji je branila za Witasek Kärnten.
»Vsi vemo, kakšno je bilo Krimovo kadrovanje v preteklosti, a upam, da se je zdaj le spremenilo. Zaupam in verjamem v Krim ter upam, da se nisem zmotila, ker sem ostala, čeprav sem imela tudi ponudbe iz drugih klubov,« priznava 187 centimetrov visoka Marinčkova. Čeprav ima Krim letos že deset tujk, dodaja: »Po lanski hudi sezoni je bilo težko čez noč sestaviti ekipo, saj na tržišču skorajda ni bilo pravih igralk. Prepričana sem, da novi projekt ni le enoleten, ampak dolgoročen in da bosta uprava in trenerka zgodbo peljali v smeri, kot je bilo načrtovano in obljubljeno. Res imamo veliko tujk, a nekatere Slovenke niso zaupale v novo zgodbo, nekatere niso mogle priti, ker imajo podpisane pogodbe. Morebiti bodo zdaj, ko vidijo, da smo nekaj naredile in dosegle ter da je klima v klubu pozitivna, začele drugače razmišljati. V naslednji sezoni pričakujem v Krimu še več Slovenk.«
Krimovke so evropsko sezono začele z visoko zmago v Stožicah proti Hypu (32:20), z Avstrijkami se bodo pomerile tudi v soboto, že remi pa bi jim zagotovil napredovanje v drugi krog. »Pred uvodno tekmo je bilo veliko nestrpnosti in negotovosti, saj nismo vedele, kje smo. Hypa smo se lotile resno, zato dvanajst golov razlike ni bilo naključje. A da le ni tako slab, kot so mnogi trdili, je dokazal že na naslednji tekmi, ko je doma remiziral z ruskim Dinamom. Sobota? Nobene ekipe ne bi postavljala v vlogo favorita. Ne, tudi Krim ni v položaju, da bi se postavljal v takšno vlogo. Čeprav smo doma klonile proti Dinamu, to ni tragedija, saj glede zmag ne smemo biti preveč požrešne. Vseeno pa upam na zmago proti Hypu,« meni Miša, ki ni imela nobene vratarske vzornice ali vzornika. Med moškimi je pogosteje spremljala Dejana Perića, med ženskami pa Romunko Luminitu Dinu in Norvežanko Cecilio Leganger, s katerima je pred leti skupaj branila v Krimu.
Kar 50 obramb je zbrala na letošnjih štirih tekmah v ligi prvakinj (Hypo 12, Leipzig 14, Dinamo 13 in 11), na začetku meseca pa se je proti Dinamu v Volgogradu celo vpisala med strelke. To je bil sicer njen prvenec v evropski ligi prvakov, nikakor pa ne nasploh, saj je v slovenski ligi in pokalu doslej zadela v polno že šestkrat. »Rada vržem in zadanem prek celega igrišča, tako na treningih kot tekmah. A s tem ne pretiravam, seveda pa mi vsakič ne uspe. Tudi ko sem igrala v Avstriji, sem bila uspešna,« se spominja 29-letna Marinčkova, ki je bila tam na 77. mestu na lestvici strelk državnega prvenstva.
Pisanje magistrske naloge je glavni razlog, da trenutno skorajda nima prostega časa. Po izobrazbi je diplomirana ekonomistka, zdaj pa končuje magisterij iz menedžmenta znanja na mednarodni fakulteti za družbene vede. »Moj prosti čas je skoraj v celoti namenjen pisanju magistrske naloge. No, vseeno ostane kaj časa tudi za oglede tekem, spremljanje različnih medijev s športno vsebino, pogovore o športu, navijanje...« pripoveduje Miša. Tudi njen deset let mlajši brat se ukvarja z rokometom (trenutno je igralec Slovana), iz športnih vrst pa prihaja tudi njen srčni izbranec – Robi Ribežl je pomočnik glavnega trenerja košarkarske ekipe Tajfun iz Šentjurja, ki igra v prvi slovenski ligi.