Krona

Rhein Neckar – velika zmaga proti vrhunskemu in cenjenemu nasprotniku, enemu najboljših v Evropi. To je bila izjemna partija in predstava Celjanov, ki so izkoristili to, kar je Rhein Neckar ponudil. Mogoče so gostje prišli v Celje občutno preveč samozavestni in sproščeni, delno tudi s podcenjujočim odnosom v vlogi favorita, misleč da bo tekma šla v njihovo smer na lažji način. Posledično so imeli tudi slab dan, na nasprotni strani pa so Celjani že od prvega trenutka dalje zaigrali izjemno v obrambi, več kot očitno so bili vidni želja, samozavest, garanje, borbenost... In to v glavah, kar je najpomembnejše, poleg tega pa so bile te stvari prisotne pri vseh igralcih. Skozi celotno igro niso popuščali in predvsem obramba je bila tista, ki je spravila na kolena Nemce, čeprav je bil tudi napad fantastičen.

K zmagi je nekaj dodal vsak igralec: v obrambi na sredini Poteko in Blagotinšek, v napadu je Miklavčič – vsaj v zadnjih letih – verjetno prikazal svojo življenjsko partijo, vratar Skok je v ključnih trenutkih ustavil nekaj žog, Zarabec je bil v odločilnih trenutkih vedno na pravem mestu in s pravo potezo, Janc je blestel v (pol)protinapadih, svoje so dodali še Slišković, Ivić, Žvižej, Razgor... Skratka, vsi. To je bilo to, kar si vsak trener vedno želi, a se zelo redko uresniči – da na eni tekmi vsi odigrajo na odlični ravni in kolektivno. S takšno igro se potem pač skoraj ne more zgoditi, da bi rezultat izostal. Videlo se je, da je trener Tamše odlično pripravil ekipo na nemško igro in razen zelo redkih napak v napadu in obrambi je vse delovalo na vrhunski ravni.

Po tekmah v evropski ligi prvakov, na katerih so bili Celjani blizu skalpa favoritov (Vardar, Veszprem, Montpellier, Rhein Neckar v gosteh), so vendarle prišli na svoj račun. In če bi ocenili prvih šest celjskih tekem in iger v letošnji sezoni v Evropi, bi lahko mirne duše rekli in zapisali, da je bila včerajšnja krona njihovih predstav.

Uroš Šerbec je nekdanji rokometaš in reprezentant ter zdajšnji trener.