Medijska odmevnost šampionata v Katarju bo najverjetneje največja doslej, saj so organizatorji novinarjem plačali letalski prevoz in jim omogočili brezplačno bivanje v luksuznih hotelih. Tudi deset slovenskih medijskih predstavnikov je izkoristilo to ugodnost, kar jih postavlja v kočljiv položaj. Novinarski etični kodeks jim namreč zapoveduje, da se morajo »odreči darilom, uslugam, nagradam in drugim ugodnostim, da bi se izognili dejanskim ali navideznim konfliktom interesov«. V trenutku, ko so športni novinarji pristali na sporno katarsko ponudbo, so brcnili v lastno koleno. Če priznajo ali ne, se je njihova verodostojnost in neodvisnost zmanjšala, ob tem pa je nenavadno, da so aranžmaje hitele potrjevati tudi medijske hiše. Gre za enega najnovejših primerov, da se medijski prostor ne sooča le z ekonomsko krizo, pač pa tudi s krizo morale. Se ji bo kdo uprl, bo o teh problemih kdo spodbudil kritični diskurz?
V slovenskem športnem novinarstvu se medtem nadaljujejo sporne metode, ko se novinarji za plačilo povezujejo s športnimi organizacijami in s tem mečejo temno liso na celoten novinarski ceh. Rokometni zvezi je tovrstna praksa dobro poznana, v skorajda družinskem vzdušju med rokometnimi funkcionarji in športnimi novinarji pa je očitno postalo že nekaj povsem običajnega, da se selektor Boris Denič na zadnji tiskovni konferenci pred odhodom na svetovno prvenstvo objema z novinarji.
