Zagrebčanka, ki bo novembra letos dopolnila 28 let, si je kot otrok želela postati televizijska voditeljica. Toda v petem razredu osnovne šole v Kustošiji – njen najljubši predmet je bil zemljepis – se je v okviru krožka začela ukvarjati z rokometom (iz krožka je pozneje nastal klub), že v drugem letniku srednje šole pa je igralka z vzdevkoma »Penka« oziroma »Air Penka« (njena rokometna vzornica je bila razvpita Danka Anja Andersen) postala članica tamkajšnje Lokomotive. Dres drugega najboljšega hrvaškega kluba je nosila osem let, nato je za dve sezoni okrepila Podravko iz Koprivnice, leta 2010 pa je oblekla dres Krima Mercatorja.
»Ugotovila sem, da je prišel čas, da moram storiti korak naprej v svoji karieri. V Podravki nisem več našla pravih izzivov, Krim pa je ponujal nekaj novega in ambicioznega. Za Ljubljano sem se odločila tudi zaradi bližine doma in fakultete. Nanjo sem se hitro privadila, saj je nekakšen mali Zagreb, mentaliteta ljudi pa je zelo podobna,« je selitev v Slovenijo pojasnila Andrea Penezić, ki pri hrani prisega na piščanca na različne načine (ne mara pa slovenskih jedi, kot so krvavice in zelje), pri pijači pa na cedevito. Že po prvi sezoni v Sloveniji se je zanjo začel zanimati danski klub Viborg, ki je bil pripravljen odkupiti njeno pogodbo s Krimom in plačati odškodnino (v zadnjih mesecih se zanjo resno zanima nesramno bogati Vardar iz Skopja), vendar se je 186 centimetrov visoka hrvaška igralka odločila, da Slovenije vendarle ne bo zamenjala s Skandinavijo ali Makedonijo.
V dresu reprezentance Hrvaške je bila na svetovnem prvenstvu v Braziliji leta 2011 izbrana za najboljšo desno zunanjo igralko, Hrvatice so bile na koncu sedme. »Seveda sem bila vesela priznanja in izbora v idealno sedmerico svetovnega prvenstva, vendar bi to takoj zamenjala za kolajno. Mislim, da je bila Hrvaška zrela za odličje na tekmovanju v Braziliji,« ocenjuje Penezićeva, nato pa sta lani sledili tekmovanji, ki ji bosta ostali v slabem spominu – olimpijske igre v Londonu in evropsko prvenstvo v Srbiji. Potem ko je ostala brez nastopa na olimpijskih igrah leta 2008 v Pekingu, se je s Hrvaško le uvrstila na igre v Londonu, ki pa so se zanjo predčasno končale. Na četrtfinalni tekmi proti Španiji, ki jo je Hrvaška izgubila z 22:25, si je Andrea namreč huje poškodovala gleženj.
Po njenem odhodu z igrišča je Hrvaška dokončno ostala brez napredovanja v olimpijski polfinale, zaradi poškodbe gležnja pa je izpustila tudi nastop na decembrskem evropskem prvenstvu v Srbiji in večino predtekmovalnega dela v evropski ligi prvakinj v letošnji sezoni. »Nisem želela tvegati, da se stanje gležnja ne bi še dodatno poslabšalo in da ne bi bila posledično z igrišč odsotna še dlje časa. Toda najpomembneje je bilo, da ni bila potrebna operacija. Po nekaj mesecih je gleženj načeloma povsem saniran, čeprav po treningih in tekmah še čutim manjše posledice, ki jih odpravljam s terapijami, ledom... Vendar bom preživela, haha,« pravi simpatična Zagrebčanka z dresom številka 23, ki ji je najljubša črna barva, njen ljubljenec pa je angleški buldog Grujo.
Pri naših južnih sosedih je bila januarja že peto leto zapored izbrana za najboljšo hrvaško rokometašico (med letoma 2008 in 2012), njene vrhunske predstave pa niso ostale neopažene niti na svetovni ravni. Mednarodna rokometna zveza (IHF) jo je že drugo leto zapored nominirala med pet najboljših igralk na svetu, v glasovanju IHF, novinarjev in navijačev za leto 2012 pa je hrvaška lepotica z ubijalsko desnico osvojila četrto mesto (dobila je 12 odstotkov glasov, zmagala pa je Brazilka Alexandra do Nascimento z 28 odstotki).
Čeprav je v letošnji ligi prvakinj od 14 Krimovih tekem igrala le na devetih, je z 48 zadetki druga strelka slovenske ekipe (prva je Španka Carmen Martin s 54 goli). V tej sezoni je prvič okusila igranje v polfinalu lige prvakinj, po polfinalnem neuspehu proti norveškemu Larviku pa je bilo tudi pri njej precej grenkega priokusa. »Škoda, zamudile smo odlično priložnost za napredovanje v finale, še posebno po zmagi na prvi tekmi na Norveškem. Bile smo tudi pod velikim pritiskom in verjetno smo tudi pregorele v preveliki želji po uspehu. Larvik je bil enostavno boljši,« priznava desnoroka ostrostrelka Andrea, ki v prostem času najraje nakupuje, gre v kino, spije kavo v dobri družbi ali gre na sprehod s psom.
Njen glavni cilj na klubski ravni je seveda osvojitev naslova klubskega prvaka Evrope, Krimova ostrostrelka (na desni roki ima tetovažo) pa je prepričana, da bodo slovenske prvakinje v naslednji sezoni naredile vsaj še korak naprej. »V tej sezoni je bil cilj uvrstitev v polfinale, kar smo tudi dosegle. Mislim, da smo na pravi poti do evropskega vrha. Imamo kakovostno ekipo in na vsakem položaju po dve odlični igralki. Poleg tega smo še za eno leto izkušenejše in zrelejše, igralke pa smo klapa tako na igrišču kot zunaj njega, čeprav je kar precej tujk,« ocenjuje Hrvatica, ki ima pogodbo s Krimom še za naslednjo sezono in za katero je (za rokometom) drugi najljubši šport nogomet: v Sloveniji navija za Olimpijo, v svetu pa za Milan.