Intervju z Davidom Špilerjem: Črni jubilej, ki ga ne bo nikoli pozabil

Jubilejnega rojstnega dneva ne bom nikoli pozabil. Že tako in tako ga ne bi pozabil, po tisti nesrečni poškodbi pa ga zares ne bom nikoli. Na treningu sem dobil močan udarec v mečno mišico, biceps na nogi. Bilo je tako hudo, da je bila potrebna celo operacija, iz mišice pa so izvlekli toliko krvi, da bi je bilo za veliko pomarančo. Po operaciji sem moral tri tedne mirovati, takoj po koncu SP pa sem lahko začel normalno teči. Tekmovanje v Španiji sem spremljal na televiziji z berglami in nogo v zraku, zato mi je bilo še toliko težje, ker nisem mogel igrati na SP.

Na vsakem velikem tekmovanju imamo zelo visoke cilje in tudi Katar ni izjema. Ne dvomim, da se bomo v skupini s Španijo, Katarjem, Belorusijo, Brazilijo in Čilom uvrstili na eno izmed prvih štirih mest, ki peljejo v osmino finala. Prav v izločilnih bojih bo treba prikazati najboljše igre in se prebiti med najboljšo osmerico na svetu. Uvrstitev v četrtfinale je povsem realen cilj, ki prinaša tudi napredovanje v dodatne kvalifikacije za nastop na OI 2016 v Braziliji, ki naj bi bil tudi vrhunec sedanje generacije. Mislim, da si zaslužimo igranje na OI in da smo dovolj kakovostni za nastop v Braziliji.

Belorusi še vedno živijo od lanske tekme v Stožicah, ko so nas premagali, nam preprečili nastop na EP in se sami uvrstili na Dansko. Zmaga v Ljubljani, ki je dolgo in povsod odmevala, je pomenila tudi njihov preboj na rokometni zemljevid sveta in Evrope. S strani beloruskih soigralcev in reprezentantov v Meškovu sem bil zaradi našega poraza v Stožicah deležen že številnih provokacij, zbadljivk in šal. A tudi oni se dobro zavedajo, da je bila njihova zmaga bolj slučaj kot pravilo na medsebojnih tekmah. Drži, da so kakovostni in neugodni, a v obračun z njimi v Katarju ne smemo iti s čustvi iz Stožic in veliko željo po maščevanju, ampak čisto normalno, s treznimi glavami in pametno. Prepričan sem, da bomo dokazali, da smo boljši.

Seveda imam težave s transformacijo z enega na drug igralni položaj in s tem sva se s selektorjem Deničem tudi odkrito pogovorila. Ker imamo na srednjem zunanjem veliko igralcev, me Denič v svojih načrtih bolj vidi na levem krilu. Moje delovno mesto v klubih je bilo, je in vedno bo na zunanjih položajih, a za potrebe reprezentance se pač prilagajam. Seveda sem vlogo na levem krilu sprejel in skušam pomagati reprezentanci po svojih najboljših močeh, čeprav zaradi menjave igralnih mest ni vedno enostavno.

Vsakega, ki mi je to omenil, sem čudno gledal. Tudi ko sem že imel na mizi belorusko ponudbo, sem jo odklanjal do zadnjega dneva. Bil sem prepričan, da ne bom šel v Brest, ampak kam drugam, a se je to izkazalo za dobro potezo. Meškov je klub, ki se hitro in uspešno razvija, je zelo urejen in ambiciozen, ima močne sponzorje, več kot pet milijonov evrov letnega proračuna, plače so redne in ne zamujajo... Klub je uspešno rešil tudi največjo težavo – potovanja na tekme v gosteh v ligi Seha in evropski ligi prvakov. Potovanja so bila prej izjemno dolga, saj smo za prevoz do najbližjega ustreznega letališča v Minsku ali Varšavi porabili štiri, pet ur, potem pa so bile tudi linije precej čudne. Brest sicer ima letališče, a le za vojaška letala in čarterje. Od letos potujemo s čarterji, zato so potovanja precej krajša, manj naporna, prijetnejša. Letos maja sem podaljšal pogodbo še za dve sezoni, do junija 2016.

Premierna sezona v ligi prvakov je bila očitno le pretrd oreh za nas, čeprav osmina finala še ni izgubljena. A so možnosti zanjo skoraj utopične, kajti v zadnjih dveh krogih igramo v gosteh proti favoriziranima PSG in Kielu. Vsaj eno tekmo bi morali dobiti, če želimo sanjati o osmini finala, poleg tega pa smo odvisni tudi od razpletov preostalih tekem. Po osmih krogih imamo na petem mestu šest točk, španska La Rioja sedem, Zagreb pa dve. Lahko bi jih imeli precej več, saj smo doma – čeprav smo imeli vse v svojih rokah – proti PSG in Kielu izgubili s po golom razlike, z La Riojo le remizirali... A te napake niso bile posledice neizkušenosti, ampak smole in nespretnosti, s katerima smo verjetno zakockali osmino finala. V regionalni ligi Seha smo blizu uresničitve cilja, uvrstitvi na sklepni turnir najboljših štirih klubov, saj nam za zdaj kar dobro kaže. Najpomembneje je, da je strokovno in klubsko vodstvo zadovoljno – in po lastnih besedah so zadovoljni.

Neron mi vzame skoraj ves prosti čas, ki ga z ženo seveda namenjava njemu. A to so najlepše in najslajše obveznosti v življenju, zato nama ni žal niti trenutka, ki ga preživiva z njim. Uživava z njim. Prav zaradi družinskega življenja sem se še lažje in hitreje privadil na Brest in Belorusijo. Mentaliteta Belorusov je drugačna, a po drugi strani nas je v klubu precej Balkancev, od Hrvatov do Srbov, Bosancev in dveh Slovencev, Simona Razgorja in mene, ki si medsebojno pomagamo. Mislil sem, da bom imel več težav s prilagajanjem, z jezikom in vsem drugim. A rusko dobro govorim in vse razumem, sprejel sem tamkajšnjo kulturo, navade, način življenja. življenjski stroški so precej nižji kot v Sloveniji... Hrana je drugačna od naše in slabša, a žena doma veliko kuha, tako da dobro jemo. V mestu z okoli 300.000 prebivalci je veliko parkov in jezer, mesto se hitro razvija, raste in spreminja. Ko sem prišel pred letom in pol, sta bili v Brestu le dve kavarni, v dobrem letu so zgradili še tri velike trgovske centre, tri sodobne restavracije, še dve super kavarni... No, če bi imel Brest še morje in bi bila povprečna temperatura višja za dvajset stopinj Celzija, bi bilo pa že skoraj idealno. (Smeh.)