"Sodišče ni prepričano o krivdi obtoženih, a prav tako ni prepričano o nedolžnosti obeh," je ob izreku sodbe pred nepričakovano množico nemških novinarjev poudaril sodnik Matthias Wardeck. Odločitev na procesu, ki je trajal štiri mesece, prisotnih ni presenetila.
Državno tožilstvo je Schwenkerju in Serdarušiću želelo dokazati, da sta podkupila sodnike pred povratno finalno tekmo lige prvakov med Kielom in Flensburgom. Primer je bil tudi pravno zelo zanimiv, saj je tožilstvo prvič v zgodovini nemškega sodstva skušalo s pomočjo gospodarskega prava dokazati športno prevaro. Številni sumi, govorice, laži, polresnice, osebna obtoževanja in gospodarski interesi pa niso potrdili neposredne vpletenosti obtoženih v očitano dejanje.
V procesu je pričalo 17 prič. Nemški mediji ocenjujejo, da je med pričanji prišlo do številnih protislovij. Očitki pa so leteli tudi na Evropsko rokometno zvezo, ki je v procesu sodelovala z dokazi le, ko je bila zanje izrecno zaprošena in sodnik Wardeck je ocenil, da je EHF ravnala, kot da je pravzaprav ne zanima, da bi odkrili resnico.
Nerazrešeno je ostalo tudi vprašanje zakaj je Hrvat Nenad Volarević neposredno pred povratno tekmo finala lige prvakov prejel 56.400 evrov iz klubskega računa, zakaj je dvignil 45.000 evrov in zakaj je z njimi poletel v Varšavo, kjer je stanoval sodnik finala Miroslaw Baum. Klubska razlaga je, da je bil Volarević pač klubski skavt, ki je za različne informacije in posredovanja prejel 92.000 evrov. Sodišče je v to podvomilo, a dejanskega podkupovanja ni dokazalo.
Nejasno je tudi, zakaj je klub Volarevića leta 2003 oskrboval s podatki sodnikov, ki so klubu sodili tekme lige prvakov. Domnev je veliko, dokazov nobenih. Na koncu je bilo za sodišče zelo odločilno mnenje strokovnjakov, da posnetki tekme ne kažejo na dejstvo, da bi sodnika vplivala na končni izid. Še več, sodnika sta prejela celo nadpovprečno dobro oceno sojenja.