Igralci “priklopljeni” na 220 voltov

Samo ne sprašujte me, kako smo zmagali proti Mariborčanom. Nimam odgovora na to,« so bile prve besede celjskega trenerja Zvonimirja Serdarušića po težki finalni zmagi proti gostiteljem v dvorani Tabor. Hrvaški strokovnjak je včeraj osvojil prvo lovoriko na klopi celjskega kluba, istočasno pa je niz nepremagljivosti pivovarjev na tekmah v slovenski ligi in pokalnem tekmovanju v letošnji sezoni dvignil že na številko 25 (22 zmag in trije neodločeni izidi).

Kljub osvojeni pokalni lovoriki očitno niste zadovoljni?

Znova smo igrali preveč kolerično v napadu, namesto da bi igrali bolj mirno in da bi imeli več miru pri organizaciji napada. Če se malce pošalim, lahko rečem, da so skoraj vsi moji igralci »priklopljeni« na 220 voltov in samo hitijo naprej, naprej, naprej... Toda njihove glave ne gredo hkrati s telesom, kar je seveda velika težava. Mi ves čas igramo v istem ritmu, kar pa je seveda nemogoče držati na tako visoki ravni. Ves čas igramo »na polno«, toda to se ti prej ali slej vrne kot bumerang.

In kako boste nekatere igralce »izklopili« z 220 voltov?

Lahko rečem, da imamo na žalost preveč igralcev, ki so na »visoki napetosti«. In tudi če bi samo eden padel na nižjo napetost, mi to v igri ne bi pretirano pomagalo. Če pa bi iz igre potegnil Zormana, ki je eden tistih na zelo »visoki napetosti«, pa bi se to občutno preveč poznalo. Uroš igra z zelo velikim srcem in v številnih primerih, ko nam ne gre, nam pomaga in nas rešuje s svojo voljo, željo in motivom za zmago.

Verjetno pa obstajajo tudi stvari, s katerimi ste bili zadovoljni na dveh tekmah v Mariboru.

Zadovoljen sem bil s pristopom v obrambi, čeprav je bilo po drugi strani jasno, da ni bila na vrhunski ravni. Toda pomembno je, da je bila prisotna velika želja in da se igralci maksimalno trudijo. Ampak po drugi strani se nekateri še vedno niso naučili uporabljati telesa v obrambi. No, tudi ko stojimo v obrambi, dobivamo zadetke, kar ni normalno. Potrebovali bi več ostrine in igranja s telesom, ne pa zgolj z rokami in na mehko. Dokaz za to je, da v prvem polčasu nismo imeli niti ene izključitve. Ali se vam zdi to normalno?

Zdaj vas čaka še končnica ligaškega tekmovanja, v katero štartate s kar precejšnjo točkovno prednostjo, vendar po drugi strani tudi z zelo zdesetkanim igralskim kadrom.

Moram priznati, da se tudi sam nikakor ne morem navaditi na nenavadno dejstvo – da igramo slabo, vendar vseeno zmagujemo. Toda ne verjamem, da lahko kombinacija slabe igre in zmagovanja traja v nedogled. V igri obstaja občutno preveč stvari, ki jih skušajo fantje reševati individualno, ampak moramo kot kolektiv vedeti, kaj moramo storiti. Ne vem, kaj lahko pomaga. Mogoče kakšne tablete, kura, mogoče kakšen pogovor, da se to spremeni. Bomo videli, za kakšno terapijo se bom odločil.