Gruzijsko letovišče Batumi je redno prizorišče šahovskih dogodkov na najvišji ravni. Pred dnevi je že tretjič gostil bienalno ekipno prvenstvo Evrope za članice in člane. Slovenski reprezentanci sta šli na pot z zmernim optimizmom po uspehih našega šaha v zadnjem času. Moški so bili v zasedbi, ki je pred letom osvojila deveto mesto na olimpijadi v Budimpešti: Vladimir Fedosejev, Anton Demčenko, Jan Šubelj, Matic Lavrenčič in Matej Šebenik, ki je ponovno deloval tudi kot kapetan ekipe. Praksa, ki jo navadno vidimo v šahovsko podhranjenih deželah, je pri nas že stalnica.
Ob izhodišču številka 12 (med 40 ekipami) so bile ambicije vsaj kako mesto višje. Slovenci so začeli zanesljivo, z zmagama nad Finsko in Dansko. Porazi favoritov so lepo odpirali žreb, a premagljiva Grčija je bila že pretrd oreh. Moški so se še zbrali, ugnali Bolgare, a nato zapravili visoko uvrstitev s porazoma proti Madžarom in Turkom. Sledili so lažji nasprotniki, a z Gruzijo in Slovaško ni šlo dlje od remija. Zadnji krog s premagljivo Litvo je prinesel minimalen poraz in končno 26. mesto. V našem taboru je kosila tudi bolezen, a velja omeniti, da niso prehiteli prav nobene resnejše ekipe. Naš prvi mož Vladimir Fedosejev, ki je v slovenskem dresu že premagal tudi Magnusa Carlsena, je bil tokrat precej nestabilen: petim zmagam je dodal tri poraze. Ostali so vpisali le po eno zmago, pohvaliti pa velja le najmlajšega Matica Lavrenčiča, ki je izvlekel polovičen izkupiček, položaji pa so obetali precej več.
Zlata so se zasluženo veselili Ukrajinci (drugič po Čatežu 2021), prvo ime turnirja pa je bil 36-letni Igor Kovalenko, mož, ki je bil večkrat na bojišču v vzhodni Ukrajini in je za to prejel odlikovanje iz rok predsednika Volodimirja Zelenskega. Zmaga Ukrajincev je nekoliko tudi naša: vodil jih je Aleksander Beljavski, ki je za Slovenijo dosegel številne zmage. V strokovnem štabu je bil tudi Adrian Mihalčišin, dolgoletni reprezentant Slovenije. Ukrajinci, šele deveti nosilci, so sredi turnirja nanizali šest zmag, tako da jim tudi poraz z Azerbajdžanom ni pokvaril računov. Zmaga z Anglijo je več kot zadoščala za naslov prvakov. Moštvo Azerbajdžana je šlo v zadnji krog kot edino brez poraza in še z upi na prvo mesto, a so naleteli na odločno Srbijo. Branilci naslova so potrebovali zmago za bronasto kolano in v pravem trenutku spet pokazali največ. Kolajne so šle torej ekipam, ki so vajene zmagovati, ko je treba.
Na visoki ravni le Laura Unuk
Žensko ekipo pod vodstvom selektorja Matjaža Mikca so sestavljale Laura Unuk, Zala Urh, Nadiia Shpanko, Teja Vidic in Vesna Mihelič, ki so štartale z 22 izhodišča med 36 ekipami. Uvodni poraz z Azerbajdžankami so takoj popravile z zmago nad Portugalsko, nato pa nizale remije. Nova zmaga je prišla v sedmem krogu, ko so padle Italijanke, ob koncu pa sta bili Španija in Madžarska premočni. Dve zmagi sta zadoščali le za skromno 25. mesto. Na visoki ravni je odigrala Laura Unuk, do zaključnih porazov pa je bila razpoložena tudi Nadiia Shpanko. Poljakinje so bile tokrat razred zase, po šestih zmagah so si lahko privoščile tudi slab trenutek proti neporaženim Ukrajinkam, ki so si z lahkoto zagotovile srebro. Bron je kljub zaključnemu porazu z branilko naslova Bolgarijo pripadel šahistkam Nemčije.
Na kongresu ECU so priznanja prejeli Boris Kutin, nekdanji predsednik ECU, za prispevek pri viziji, rasti in uspehu zveze, Adrian Mihalčišin za prispevek in strokovno znanje pri Trenerski komisiji ECU in Nina Rob za strokovnost, zanesljivost in operativno vodenje pri organizaciji tekmovanj ECU.
