Malokdo zunaj slovenskih atletskih krogov je ob izbruhu svetovne zdravstvene krize slišal za Kristjana Čeha. Med pandemijo koronavirusa je 206 centimetrov visok in tedaj 115 kilogramov težek metalec diska, ki ima danes približno 15 kilogramov več, naredil skok v športnem razvoju. Pred tem je bil atlet iz Podvincev pri Ptuju eden od upov slovenske atletike. Nase je prvič opozoril na sredozemskih igrah v Tarragoni, kjer je bil pred petimi leti podprvak. Leto pozneje je bil v Gävleju na Švedskem evropski prvak v konkurenci do 23 let. Ob popolnem zaprtju države pred tremi leti na Ptuju ni smel vaditi zaradi prepovedi vstopa na stadion. S trenerjem Gorazdom Rajherjem so jima na pomoč priskočili atletski veterani. Dušan Koren jima je v Dornavi odstopil livado z betonskim metalnim krogom. Treningi v času zaprtja občin niso bili samoumevni. Rajher se je po odprtju meja zahvalil tedanjemu županu Dornave Janku Mercu in slovenski policiji, ker je zamižala na eno oko, prepoznala obetavnega športnika in ga pustila na trening, medtem ko je moral na poti do dornavske livade prečkati nekaj občin. Popoldne je treniral v Destrniku, kjer mu je nekdanji kolesar Aldo Ino Ilešič odstopil spodnje nadstropje poslovne zgradbe, v kateri si je uredil fitnes.
Atletika je bila med prvimi športnimi panogami v Sloveniji, ki se je v času koronavirusa odprla. Čeh je pred tremi leti že na prvem junijskem mitingu v Domžalah krepko izboljšal 21 let star državni rekord nekdanjega vrhunskega metalca diska in finalista svetovnega prvenstva v Edmontonu leta 2001 Igorja Primca. Z metom, dolgim 66 metrov in 29 centimetrov, je napovedal bleščečo kariero. Nekaj dni pozneje je imel po nastopu na uvodnem mitingu v Slovenski Bistrici svoj prvi intervju za Dnevnik. V njem je predstavil svoje izjemno visoke cilje v prihodnosti, v katerih je razmišljal o olimpijski kolajni in metu prek 70 metrov. Ambiciozni načrti so imeli sprva pridih mladostne zagnanosti, a so kmalu postali resničnost.
Sledil je srcu in našel Kanterja
Vzpon slovenskega rekorderja v metu diska je bil tako silovit, da je imel realne možnosti za osvojitev olimpijske kolajne že predlani v Tokiu. Toda sosledje dogodkov je bilo takšno, da je na Japonskem tekmoval prepuščen samemu sebi, kot se je izrazil po osvojeni kolajni ta teden v Budimpešti. Pred igrami je namreč razpustil svojo ekipo – njegovo dekle Anna Maria Orel je bilo kamen spotike. Drama se je dogajala dober mesec pred Tokiem. Čeh je želel imeti na treningih ob sebi estonsko reprezentantko v metu kladiva. Ekipa, s katero je sodeloval in ki ga je pripeljala do najobetavnejšega metalca diska na svetu, ni bila pripravljena sprejeti kompromisov. Atlet se je odzval hipno in odločno. Odločil se je, da bo sledil napredku skupaj s svojo izbranko, in iskal drugo ekipo. Nekaj mesecev pozneje so leteli očitki in obtožbe Estonke na takrat že nekdanjo ekipo, a po toči zvoniti je bilo prepozno. Izkupiček je bil, da je Čeh na olimpijskih igrah v Tokiu zasedel peto mesto in zamudil lepo priložnost, da bi že imel v žepu najbolj cenjeno kolajno.
Športni par je našel svoje zatočišče v Estoniji in sprožil vprašanji, ali se je Čeh odločil pravilno in ali bo slovenski šport izgubil še enega upa. Odgovor je bil znan kmalu. Pridih uspeha je imel od samega začetka, ko je lanskega januarja Štajerec razkril, da bo njegov trener nekdanji sloviti metalec diska Gerd Kanter. Štiriinštiridesetletni Estonec je v svoji izjemno uspešni karieri osvojil enajst kolajn na največjih tekmovanjih, bil je olimpijski in svetovni prvak, z osebnim rekordom 73,38 metra pa je lastnik tretjega najdaljšega meta v zgodovini discipline.
Največji tekmec Stahl, v prihodnosti Alekna
Sodelovanje s Kanterjem je obrodilo sadove, Čehov napredek je bil znova bliskovit. Stopnjeval je rezultate, že prvo leto je v Eugenu postal svetovni prvak z rekordom prvenstev. Tri tedne pozneje je bil evropski podprvak v Münchnu, kjer je moral priznati premoč Mikolasu Alekni, sinu nekdanjega vrhunskega metalca diska Virgilijusa Alekne, s 73,88 metra drugega najdaljšega vseh časov. Litovec je tri leta mlajši od Čeha in vse kaže, da bodo v prihodnosti njuni dvoboji odločali o zmagah na velikih tekmovanjih. Da so uspehi Čeha v Sloveniji zelo cenjeni, je dokazal lanski izbor Društva športnih novinarjev Slovenije, saj je stroka ptujskemu orjaku namenila največ glasov v razvrstitvi za najboljšega športnika, kar je v izjemni konkurenci slovenskih uspehov velika in prestižna čast.
Še prej bosta morala letošnji svetovni podprvak Kristjan Čeh in tretji Mikolas Alekna v pokoj pospremiti Daniela Stahla, olimpijskega prvaka iz Tokia. Šved si z osebnim rekordom 71,86 metra s Kristjanom Čehom in Rusom Jurijem Dumčevom deli četrto najdaljšo daljavo vseh časov. V najlepši luči se je Stahl predstavil v Budimpešti, kjer je pri 30 letih Kristjanu Čehu odvzel naslov svetovnega prvaka in z daljavo 71,46 metra tudi rekord prvenstev. Madžarski finale bo šel v zgodovino po dramatičnosti, saj sta se Čeh in Stahl v zadnjih dveh metih dvakrat zamenjala v vodstvu, ter dejstvu, da metalec, ki je vrgel prek 70 metrov, prvič v zgodovini ni postal svetovni prvak.
Primerjava s Stahlom in vse boljšim Alekno spodbuja Čeha k perfekciji in maksimalni osredotočenosti. Svetovni rekord Nemca Jürgena Schulta (74,08 m) je star že 36 let, izboljšavo pa je Čeh napovedal že na začetku sodelovanja s Kanterjem. Slovenec je prepričan, da bo rezultat rivalstva s Stahlom pripeljal do novega rekorda. Tekmeca sta drug do drugega izjemno spoštljiva. V tej sezoni sta se pomerila že sedemkrat (Čeh vodi s 4:3), do konca leta pa se bosta še štirikrat. Tudi v Eugenu, kjer bo Čeh branil lansko skupno zmago na mitingih diamantne lige, na katerih je julija letos doživel poraz po neverjetnih osmih zaporednih zmagah. Vrhunec slovensko-švedskega boja bo prihodnje leto na olimpijskih igrah v Parizu, kjer Čeh obljublja, da bo Stahlu vrnil milo za drago in mu odvzel naslov olimpijskega prvaka, kot je Šved njemu v Budimpešti svetovnega.
