Zdaj 64-letni Miloš Janša se je v mladosti ukvarjal z različnimi športi (smučarski tek, atletika, odbojka...), na koncu pa je pristal v športu, ki je številka ena na Bledu – veslanje. Že kot mladinec je bil zelo uspešen, ob ukvarjanju s športom pa je bil uspešen tudi na študijskem področju. Leta 1969 se je vpisal na pravno fakulteto, takrat pa je tudi že bil reprezentant Jugoslavije. Kljub športnim obveznostim je fakulteto končal v rednem roku (diplomiral je iz mednarodnega pomorskega prava), čeprav zase pravi, da v tretjem in četrtem letniku ni bil več aktiven športnik, ampak napol rekreativen. Kot tekmovalec je vrhunec kariere doživel z nastopom na olimpijskih igrah v Münchnu leta 1972, ko je kot reprezentant Jugoslavije veslal v četvercu brez krmarja. A rezultat je bil za pozabo, kajti kljub velikim pričakovanjem se posadki ni uspelo uvrstiti niti v finale B.
S Slivnikom sta bila »deklici za vse«
Po končani karieri (občasno je sedel v tekmovalni čoln do leta 1978; kariero je delno sklenil tudi zaradi razpada olimpijskega četverca in neorganiziranosti kluba) in študiju ter odsluženem vojaškem roku sta se s prijateljem Stankom Slivnikom leta 1976 odločila za začetek resnega trenerskega dela v klubu na Bledu. V osemdesetih letih je Janša postal glavni trener, Slivnik pa predsednik VK Bled, bila pa sta »deklici za vse«: trenerja, funkcionarja, ekonoma, finančnika... Skupaj sta leta 1989 prejela tudi Bludkovo nagrado. Janša je trenersko vlogo opravljal poleg redne službe: najprej je bil zaposlen na občini Radovljica na oddelku za premoženjske in pravne zadeve, potem je dobro desetletje delal kot pravnik in sekretar v Tovarni verig Lesce, od leta 1990 pa do upokojitve pred dvema letoma pa je opravljal delo odvetnika.
Janša je bil tvorec veslaške pravljice že v nekdanji Jugoslaviji, prvi zares odmeven uspeh pa sta pod njegovim vodstvom dosegla Sadik Mujkič in Bojan Prešern, ki sta v dvojcu brez krmarja osvojila bronasto kolajno na OI 1988 v Seulu. Naslednje leto sta na SP na Bledu v isti disciplini kolajno istega leska dobila Milan Janša in Robert Krašovc, dva meseca po slovenski osamosvojitveni vojni pa sta si Iztok Čop in Denis Žvegelj na SP na Dunaju priveslala srebro. Kot selektor slovenskih reprezentanc se je (so)podpisal tudi pod pet olimpijskih kolajn: zlato v Sydneyju 2000, srebrno v Atenah 2004 in tri bronaste – dve v Barceloni 1992 in eno v Londonu 2012.
Decembra doživel infarkt
Blejec je znan kot trener stare šole in trde roke, ki priznava le garanje, zato je pogosto prihajal v konflikte s tekmovalci. A po drugi strani je – ne glede na razlike z drugače mislečimi – vrhunski strokovnjak, ki pa mu je večdesetletno trenersko in selektorsko delo pustilo tudi posledice, kajti decembra lani je doživel infarkt. Na vprašanje, katera plat je bolj stresna, tekmovalna ali trenerska, Miloš Janša odgovarja: »Če gre za resno in vrhunsko raven, je oboje enako zahtevno in stresno. A tekmovalci in trenerji stresa ne morejo premagovati na enak način, kar posledično seveda vpliva tudi na zdravje. Kot veslaški trener se s stresom na treningih in tekmovanjih spoprijemam tako, da – če je le mogoče – kolesarim ob progi.« Do poškodbe gležnja se je kar precej rekreiral in odpravljal stres s smučarskim tekom, nato pa, kot sam priznava, »mi je vse dol padlo«. V zadnjem času se rekreira na sprehodu ali kolesu, a ne pogosto.
Aprila lani ga je predsednik VZS Dolničar imenoval za selektorja za obdobje 2013–2016, pred dnevi, le teden dni po 64. rojstnem dnevu, pa je dobil nogo. »Za odločitev o razrešitvi sem se odločil zaradi stagnacije vrhunskih in načrtovanih tekmovalnih rezultatov v zadnjem obdobju in razhajanja glede pogledov na dolgoročni razvoj veslanja in reprezentance. Ocenjujem namreč, da je nastopil trenutek, ko je treba prevetriti delovanje na ravni slovenskih veslaških reprezentanc in dati priložnost novim pogledom in ljudem,« je v sporočilu za javnost zapisal predsednik Jošt Dolničar, sodu pa je verjetno izbilo dno nedavno SP v Amsterdamu, kjer se nobeni slovenski posadki ni uspelo uvrstiti niti v finale B.
Predsednik ga je obvestil o nameri
Toda Janša – bronasta kolajna dvojnega dvojca Iztok Čop-Luka Špik na OI 2012 je bila tudi zadnje slovensko odličje na velikih tekmovanjih v zadnjih dveh letih – priznava, da je sicer pričakoval takšno predsednikovo potezo, a je bil vseeno malce presenečen. Janša poudarja, da do razrešitve ni prišlo sporazumno in da ga je nekaj dni prej Dolničar obvestil, kaj bo storil (pred tem nisva opravila nobenega pogovora, razprave ali ocene stanja na to temo, pravi), po drugi strani pa na razrešitev gleda z drugačnimi očmi. »Na trenutne razmere v slovenskem veslanju gledam kot na trenutni zastoj. Še vedno sem optimist. Zadnji dve leti smo imeli, če si lahko to dovolim reči, precej smole, ki je zavrla nekaj boljše zgodbe, kot so bile. Menim, da ima sedanja članska generacija še nekaj povedati in narediti. O prihodnosti slovenskega veslanja ta trenutek ne bi govoril, ker se je predsednik odločil, kot se je. Na to odločitev so gotovo vplivali trenutni rezultati, o drugih vzrokih pa ne nameravam in ne bom ugibal,« pravi Janša, ki nikoli ni imel pogodbe z VZS, ampak je bil na položaj vedno zgolj imenovan.
Po tem, ko je prisilno končal 23-letno selektorsko delo, mu ostaja še delo v blejskem klubu. Toda Janša, ki je prepričan, da po strokovni plati v reprezentanci ni rekel zadnje besede in da bi fantom lahko dal še marsikaj, o klubski prihodnosti meni: »Pogovoril se bom z veslači in drugimi v klubu, kako naprej. Če bom zanje potreben, bom ostal, sicer pa ne.«
