Šlo je za vnetje mišice. To se lahko naredi kadar koli, zato preventivno izvajamo določene vaje. Tako da upam, da se bomo temu izognili, saj so imeli poleg mene težave tudi drugi fantje iz reprezentance. Zanimivo pa je, da smo lansko leto te težave imeli mi, zdaj jih imajo pa Hrvati in Srbi. Na vrhunski ravni moraš zato telesu pustiti določen čas, da se spočije.
Od vas se na tem evropskem prvenstvu pričakuje največ. Je to za vas motiv ali breme?To me žene naprej in ne predstavlja bremena. Pričakovanja so upravičena, kajti sem najstarejši in tudi v preteklosti sem že večkrat dokazal, da znam tudi v enojcu dosegati dobre rezultate.
S čim bi se torej zadovoljili?Cilj je finale, ampak najprej se je treba uvrstiti v polfinale. Če bom izpadel iz dobre tekmovalne skupine po fotofinišu, ne bom ravno skakal od veselja, bom pa rekel, da sem odpeljal korektno. Če pa bom izpadel iz slabe skupine, potem ne bom zadovoljen.
Koga uvrščate med favorite?Konkurenca je zelo močna in izenačena. Razen Kubanca imajo vsi tekmovalci možnosti, zato se nam v enojcu obetajo zanimive tekme.
Nedavna mednarodna regata v Beogradu ni bila pravi kazalnik moči, saj vas nihče ni resno ogrozil. Ste si pred EP zato želeli še kakšno tekmo?Da, ampak da bi se na primer odpravili v Nemčijo, bi bil to velik logističen problem, saj potovanje vzame preveč časa. Od tega bi imeli več negativnih kot pozitivnih stvari. Kakšna tekma na nižjem nivoju, kjer lahko razviješ svojo taktiko in se ne obremenjuješ z nasprotniki, pa bi bila dobrodošla. To sem poskusil nadomestiti s tem, da sem za en teden odšel v Zagreb, kjer sem treniral s Hrvatom Martinom Sinkovićem, ki bo letos nastopil v enojcu, in Srbom Milošem Vasićem. Mi trije smo delali »sparing treninge«. Torej nekakšne pripravljalne tekme.
Ko sva ravno pri tem. Na pripravah v Sevilli ste imeli za »sparing« zelo kvalitetnega Nizozemca Roela Braatsna. Pogrešate to na domačih tleh?Pogrešam, seveda. Kajti ko sem se priključil članski selekciji, sem začel trenirati skupaj z Iztokom Čopom. Tako sva, ko sem bil še mlajši član, v enojcih tekmovala drug proti drugemu, kar je bilo izključno pozitivno. Trening je namreč izpadel težji, intenzivnejši, bil je dodana vrednost. To je po odhodu Iztoka Čopa izginilo, kajti ko si toliko boljši kot drugi, se na treningu malce sprostiš. Ta slaba navada pa se potem prenese tudi na tekmo.
V enem izmed intervjujev ste dejali, da pri sponzorjih ni pravega interesa za veslanje. Se je to v zadnjem času kaj spremenilo?Ne. Rekel bi, da je v zadnjih letih situacija še slabša. Ljudje veslanja ne prepoznavajo kot zanimivega športa. Meni se zdi zanimiv, poleg tega je še veliko neizkoriščenega potenciala pri tem, kako vrhunskega športnika uporabljati za prepoznavnost znamke. Tega sodelovanja med športniki in pokrovitelji je pri nas premalo. Obstajajo izjeme, ki pa so žal vezane na športne panoge. Z Matejem Rojcem imava srečo, da sva za eno leto podpisala pogodbo z ministrstvom za notranje zadeve, kjer sva zaposlena kot vrhunska športnika. To je velika pomoč, s tem privilegijem ugotoviš, da veliko pridobiš in zelo malo izgubiš. Če si v svojem tekmovanju konstanten, imaš to podporo vedno zraven. Ta podpora pa ti pomeni več, kot bi ti pomenil eden izmed sponzorjev, ki pride in potem takoj odide. Seveda pa sem vedno odprt za pogovore z možnimi pokrovitelji.
