Iz Kijeva, kjer se je rodila tudi Elena, se je družina Baltacha zaradi očetove nogometne kariere preselila na Otok. Oče Sergej je nekdanji branilec kijevskega Dinama in reprezentance bivše Sovjetske zveze, ki je osvojil tudi bronasto kolajno na OI 1980 v Moskvi in srebrno na EP 1988. Športnica je bila tudi Elenina mama Olga: ukvarjala se je s peterobojem in sedmerobojem, kot reprezentantka Sovjetske zveze pa je nastopila tudi na olimpijskih igrah. Tudi Elenin brat Sergej (ima enako ime kot oče) je bil nogometaš, ki je igral za škotska kluba St. Mirren in Millwall.
Pri dobrih petih letih se je Elena z družino znašla v Ipswichu, kjer je oče zaigral za tamkajšnji klub, nato pa so se preselili na Škotsko. V družini s športnimi geni se je blondinka odločila za tenis in pri 14 letih prvič zaigrala na profesionalnem turnirju iz serije ITF. Dve leti pozneje je dosegla tudi prvo profesionalno zmago na turnirju v Felixstowu z nagradnim skladom 10.000 dolarjev, leta 2000 pa je prvič nastopila v kvalifikacijah katerega izmed štirih turnirjev za grand slam (Wimbledon). Premierno zmago na turnirjih WTA (nikoli ni osvojila nobenega, dobila pa je 11 turnirjev ITF) si je priigrala leta 2001 v Eastburnu, ko je v kvalifikacijah nadigrala Miroslavo Vavrinec, zdajšnjo ženo švicarskega asa Rogerja Federerja.
Zaradi slabega počutja in kronične utrujenosti se je odločila za temeljite zdravniške preglede. Diagnoza v letu 2002 (takrat je bila stara le 19 let) je bila šokantna: primarni sklerozantni holangitis – gre za redko bolezen jeter, ki je neozdravljiva, mogoče pa jo je omiliti oziroma upočasniti njen napredek. Zdravniki še vedno ne poznajo vzrokov za bolezen, ki povzroča vnetje jeter in tvorjenje zarastlin na žolčevodih, napreduje pa lahko v jetrno cirozo, odpoved jeter ali raka na jetrih. »Ko sem izvedela za diagnozo, se mi je najprej podrl svet. Imela sem občutek, da je z mano konec in da se je nesmiselno boriti. A takoj zatem sem sklenila, da se bom borila in da bom znala ceniti vsak dan življenja,« je dejala Elena Baltacha, ki se zaradi teniške kariere ni odločila za presaditev jeter, edine ustrezne in dolgoročne rešitve.
Elena (z vzdevkom Bally) je Veliko Britanijo, za katero je igrala enajst let, zastopala na olimpijskih igrah v Londonu leta 2012, v treh mesecih (od novembra lani do januarja letos) pa so se zgodile tri pomembne spremembe v njenem življenju. Novembra je uradno končala športno kariero (šestnajst let profesionalnega igranja je dovolj, kajti telo me več ne uboga, je dejala ob slovesu), decembra pa se je poročila s svojim dolgoletnim trenerjem in partnerjem Ninom Severinom, s katerim sta ustanovila tudi teniško akademijo v Ipswichu.
Toda januarja je sledil šok: zdravniki so 175 centimetrov visoki Eleni, ki je bila na svetovni lestvici najvišje na 49. mestu (septembra 2010), povedali, da se je bolezen razvila do stopnje, ko so se začele širiti rakave celice. In slabe štiri mesece kasneje je Elena, ki je bila znana tudi po svoji človekoljubni dejavnosti (leta 2010 je postala mentorica pri britanskem združenju za otroke z boleznimi jeter, ustanovila je tudi svoj sklad, organizirala humanitarni turnir mešanih dvojic z nazivom Rally4Bally...) izgubila najpomembnejšo bitko – bitko za življenje.
