Lahko bi napisali Kavčič – Portugalska 3:2, toda najbolj obremenjen slovenskih igralec je hitro poudaril, da so junaki prav vsi v teniški reprezentanci. »Tri točke je dobila Slovenija, ne jaz. Za zmago je zaslužna tudi klop, pa fizioterapevt, ker me je dobro pripravil, ter kondicijski trener, ki je preprečil utrujenost. Eni so navijali, drugi masirali, vse pa je enako pomembno,« je povedal Blaž Kavčič, ki je posebej izpostavil še enega junaka, »če Grega v dvojicah ne bi priskočil na pomoč, bi bilo zelo težko. Svojo kariero je postavil na kocko, zaradi igranja v reprezentanci pa tudi ni mogel zamrzniti svojega položaja na lestvici ATP. Hvala mu.«
Kavčič bolj napornega ritma ne bi mogel imeti. V treh dneh je odigral tri dvoboje, vse pa je opravil z odliko – brez izgubljenega niza. »Še na turnirjih za grand slam je lažje, saj imaš po zmagi prost dan. Tukaj ga ni bilo,« je povedal Kavčič. »Da sem zdržal, je posledica priprav pred sezono, ki so bile najbolj naporne priprave v moji karieri, a zato zdaj manj trpim na igrišču.« Časa za počitek ne bo veliko, še manj za proslavljanje. Kavčič že danes potuje v Zagreb, kjer ga jutri čaka prvi dvoboj na turnirju ATP. Vseeno je kakšen kozarček penine stekel po grlu, saj je včeraj rojstni dan proslavljal njegov osebni trener in selektor Blaž Trupej (42 let).
Naporne priprave pa niso bile koristne samo zaradi večje vzdržljivosti, ampak tudi zaradi boljše igre. Joao Sousa je namreč tretji igralec med najboljšimi petdesetimi na svetu (po Nieminenu in Štepaneku), ki ga je Kavčič letos premagal. »Samozavest je na pravi ravni. Upam, da bom tako nadaljeval,« je rekel in izpostavil še eno podrobnost, »proti Sousi sem zmagal zato, ker sem igral zelo dobro, in ne zato, ker bi on igral slabo.« Kmalu po tekmi sta Kavčiča objeli babica in mama, bolj pozorni gledalci pa so opazili, da je imel na vsaki nogi drugačno barvo vezalk. Na eni bele, na drugi zelene.
V slogu svojega nemirnega temperamenta so se Portugalci vse tri dni pritoževali nad sodniškimi odločitvami. Z nerganjem in prigovarjanjem so pričeli takoj po prvi točki, nehali pa niso vse do konca dvobojev. »To je del tenisa. Morda smo preveč žalostni, saj smo si želeli več. Jasno pa je, da kadar igraš v gosteh, imaš slabše sojenje,« je povedal Joao Sousa, ki je ob igrišču precej bolj mirna oseba kot na njem. »Edini namen portugalskega pritoževanja je bil, da bi na sodnika vršili pritisk,« je podobno razmišljal Kavčič. Točka preloma se je dogodila v soboto. Jasno je bilo, da Kavčič vsega ne more storiti sam, zato mu je na pomoč priskočil Grega Žemlja. Zanj je bil to po uradni statistiki 22. nastop v reprezentanci, s čimer je na večni slovenski lestvici ujel Marka Tkalca. »Zelo dobro se ujameva. Jaz sem bolj živahen, Grega pa umirjen,« je povedal Kavčič. Do besede je prišel tudi junak večera Žemlja, ki je imel bolj mešane občutke. »Bilo je drugače kot včasih, ko sem bil v tekmovalnem ritmu. Na začetku se mi je zdelo vse čudno. Kot da žogico zadevam z robom loparja, ne pa s strunami, a je bilo lažje z vsako novo igro,« je povedal Žirovničan, ki zdaj igra z novim loparjem.
Žemlja je ob strani pustil lastne probleme in se v tovariškem duhu podredil državni vrsti. Zdravniki so mu nastop odsvetovali, a na lastno pest je stopil na igrišče ter prispeval manjkajoči košček v slovensko napredovanje. To ni bila enostavna naloga. Nasproti namreč ni stala kakšna eksotična dvojica, ki bi omogočala, da Žemlja čuva moči, ampak spoštovanja vredna igralca. Sousa je denimo lansko jesen v Kuala Lumpurju osvojil turnir ATP, na katerem je razorožil tudi Davida Ferrerja.
Včasih se tudi zdi, da Slovenci premalo cenimo dosežke Žemlje v zadnjem letu in pol. Kot da se ne bi zavedali, da je Gorenjec v najbolj neizprosnem in konkurenčnem športu na svetu prišel v finale turnirja ATP na Dunaju (s skalpom igralca iz top 10), z zdravstvenimi težavami pa se je lansko poletje uvrstil v tretji krog najbolj prestižnega turnirja na svetu v Wimbledonu. Te dosežke je kronal z uvrstitvijo med najboljših petdeset na svetu, kjer je prostor samo za velemojstre. Da je velemojster z viteškim duhom, pa je Žemlja dokazal v Kranju.