Spomladi 2010 je Blaž Kavčič kot prvi Slovenec presegel mejo stotih najboljših igralcev na svetu. To je bil uspeh, ki so ga pretekle generacije slovenskih teniških igralcev zgolj sanjale, toda Kavčičev podvig je za seboj povlekel še Grego Žemljo in Aljaža Bedeneta. Tako je imela Slovenija lani prvič tri igralce med elitno stoterico.
Toda če je Žemlja prišel celo med petdeset najboljših, Bedene pa se je trdno zasidral med stoterico, je v krizo zašel Kavčič. Letošnjo sezono je sicer začel z največjim uspehom na turnirjih za grand slam, saj je v Melbournu prišel v tretji krog, a nadaljevanje je bilo bistveno slabše. »V načinu dela ni večjih sprememb, toda rezultata ni. Posamezni udarci so zdaj bistveno boljši kot pred dvema letoma, ko sem bil v elitni stoterici, toda zdaj imam tako slab položaj na lestvici ATP (132. mesto, op.p.), kot ga nisem imel že nekaj let. To slabo vpliva name. Cilj je bil, da bi bil zdaj okoli 50. mesta na lestvici ATP, ne pa okoli 130. Toda to stanje moram sprejeti. Druge možnosti, kot da pridem nazaj s trdim delom, ne vidim. Nimam kaj filozofirati. Dobro moram trenirati in pozitivno razmišljati,« pravi Blaž Kavčič. »V zadnjem času nisem imel takšnih rezultatov, kot sem si želel. Samozavest ni visoka, a marsikaj lahko spremeni že ena dobro odigrana tekma.«
Kavčič se je nadejal, da bo krivuljo navzgor spet obrnil na slovenski obali, ki te dni gosti turnir serije challenger, a je dvoboj proti Špancu Adrianu Menendezu-Maceirasu pri vodstvu s 6:2, 0:2 zaradi poškodbe gležnja predal. »Že od četrtka sem bil v Portorožu, na trdo podlago pa sem se že povsem privadil. Pogoji na igrišču so bili zelo dobri. Tukaj je celotna moja ekipa, na turnir pa smo se skušali pripraviti maksimalno. Toda dobra pripravljenost nič ne pomeni, če je ne pokažeš na igrišču,« je razmišljal 26-letni Ljubljančan. »Rezultatskih ciljev si nisem postavil, saj v zadnjem času dlje kot do drugega kroga nisem prišel. Cilj je bil predvsem to, da bi igro dvignil na višjo raven, saj bi le tako lahko napredoval.«
Za zdaj je Kavčič edini slovenski igralec, ki je challenger osvojil na domači grudi, kar mu je uspelo leta 2010 v Ljubljani. »Motivacija je doma še malce večja kot na drugih turnirjih, toda ni pametno, da imam v glavi, da moram nujno narediti dober rezultat. Osredotočiti se moram nase, ne pa na žreb, tekmece, sponzorje… Upam, da sem se vsa ta leta dovolj naučil, da me to ne bo oviralo,« je pred dvobojem 1. kroga dejal Kavčič. »Tenis je takšen šport, kjer vsak teden dobiš novo priložnost. Denimo Wimbledon ni kot olimpijske igre, kjer nekateri športniki štiri leta trenirajo zgolj za eno tekmovanje. Veliko je močnih turnirjev, kar si moram ponavljati v glavi.«
Poleg dobre igre je pri tenisu veliko odvisno tudi od psihične pripravljenosti. Le poraz ali dva in tvoja samozavest je hitro načeta, kar je v zadnjih mesecih občutil tudi Kavčič. »Tenis je čuden šport. Lahko si v vrhunski formi, pa ne zmagaš nobene tekme, včasih pa si povprečen in zmagaš celoten turnir. Veliko je stvari, na katere ne moreš vplivati. Lahko vplivaš na svojo igro, ne moreš pa na žreb, sodnike in čudne situacije, ki se dogodijo na dvobojih… Brez dobre glave je težko narediti pozitiven rezultat. Ko enkrat padeš v luknjo, moraš najti način, da splezaš ven,« je rekel.
Čeprav je v travnatem delu sezone igral zgolj v Wimbledonu, je imel po opravljenih treningih na travi zelo dobre občutke. »Res sem čutil, da lahko naredim dober rezultat. Na treningih sem igral proti igralcem, ki so uvrščeni okoli 50. mesta in višje. Bil sem jim popolnoma enakovreden, če ne celo boljši,« je dejal Kavčič, ki je nato v prvem krogu Wimbledona gladko izgubil proti Jan-Lennardu Struffu. »Nasprotnik je igral fenomenalno. Jasno, da si razočaran, če te nekdo odpihne z igrišča. Moja igra ni imela pomena. Kar koli sem naredil, je bilo preslabo. Izmenjave se sploh niso razvile, zato se nisem niti razigral. Za teniškega igralca, ki vse vlaga v svojo kariero, je najbolj grozen občutek, ko je nemočen.«