Trenutno sta največji ikoni moškega tenisa Srb in Škot, prijatelja in večna nasprotnika, odkar se poznata; oba sta tudi rojena maja 1987 s samo sedmimi dnevi razlike. Ko je šel Đoković lani nekaj dni pred Wimbledonom na počitnice v Veliko Britanijo, je Murrayju poslal MMS-sporočilo in pripisal, da je fotografijo posnel v njegovem rojstnem mestu Dunblane na Škotskem. Ne gre tudi pozabiti, da sta Novak in Andy leta 2006 kot osemnajstletnika skupaj v paru zaigrala na odprtem prvenstvu Avstralije.
Oba tudi doma izjemno spoštujejo. Tako je Andy na Škotskem dejanski sodobni narodni junak, Novaka pa so v Srbiji že odlikovali s kolajno svetega Save prve stopnje. V Andyjevem mestu Dunblanu pojejo himno Samo eden je Andy Murray (There is only one…), ki so jo skovali lani po zmagi na turnirju za grand slam v New Yorku.
Od leta 2006 sta se Đoković in Murray srečala osemnajstkrat (všteto letošnje finale v Melbournu) in oba trdita, da se je njun najbolj nepozaben dvoboj zgodil na mastersu v Šanghaju, ko je imel Škot prednost 5:4 v igrah, 30:0 v točkah in svoj servis. Nato je Srb naredil bravuro, ko je vrnil žogico s hrbtom proti mreži med nogama in naslednji udarec Murrayja skrajšal najbolj možno tesno za mrežo. Đoković je dobil niz in potem še dvoboj.
Ivan Lendl, po obnašanju in prehranjevanju tradicionalni Srednjeevropejec (kot rojen Čeh še vedno prisega na »knedličke« in močno popečeno račko), se je težko sprijaznil, da je njegov varovanec Murray zasvojen z japonskim sušijem (no ja, pri angleški hrani ni to nič čudnega). V Melbournu je najbolj opevana japonska restavracija Nobu, ki deluje v okviru velikanske igralnice Crown, največje na južni zemeljski polobli. Andy Murray je s svojo zaročenko Kim Sears med turnirjem tudi dvakrat na dan prihajal v Nobu, tako da je Lendl že začel dvigati obrvi in godrnjati. Seveda pa stanje nikakor ni tako alarmantno, kot je bilo pri nekdaj prvi igralki sveta, Španki Aranxti Sanchez. Ta je bila tako nora na pice, da se je nekoč v Wimbledonu v begu pred materinim nadzorom s tremi picami v kartonastih škatlah zaprla v stranišče ter jedla in jedla. Niti materino klicanje na pomoč Marije del Luz in hišnega svetnika Christobala je ni odvrnilo, da ne bi pojedla vseh treh.
Lendl je Murrayja pred dvobojem z Đokovićem po posebnem programu pripravljal na »trpljenje«, ki bi lahko trajalo več nizov in Murray je pred velikim finalom izjavil, da je povsem pripravljen na bolečine, tako psihične kot fizične.
Ob vseh teniških zapisih pa se kar sama ponuja sicer v našo slovensko korist popolnoma nora primerjava. Velika Kitajska, ki ima tri svoje igralke med prvimi stotimi, je ob tenisu ponorela. Njihovo športno ministrstvo je že napovedalo program tenisa, kot so ga v prejšnjem stoletju uprizorili v namiznem tenisu. Pingpong je takrat postal obvezen predmet v osnovnih šolah, obvladovanje svetovnega pingponga pa je takrat pripeljalo do znamenitega političnega spravnega srečanja med komunistično Kitajsko in kapitalistično Ameriko. Zdaj se Kitajci pripravljajo na program »tenis v vsako vas«. Slovenci imamo tri igralce med prvo stoterico in nihče iz športa niti za hip ne pomisli, kako globalni ambasadorji Slovenije so Blaž Kavčič, Aljaž Bedene in Grega Žemlja. Njihova imena (seveda sta zraven tudi Katarina Srebotnik in Polona Hercog) z imenom države v oklepaju se dnevno pojavljajo v stotinah medijev po vsem svetu (ne samo v birokratskih biltenih v Bruslju).
Pa vseeno je bilo tudi v Melbournu prijetno, ko sta prišli za Đokovića na finale navijat proslavljeni košarkaški legendi, kot sta igralec Vlade Divac in trener »Duda« Ivković, in je bilo slišati: »Vidimo se na Eurobasketu v Sloveniji!«
