Nekateri mu pravijo kanibal, drugi norveški princ. V telesu ima spravljeno neverjetno slo po zmagah, v glavi pa mirnost in skromnost. Norveški novinarji pravijo, da je kar malo dolgočasen, kajti nanj se škandali ne lepijo. On le teče in strelja. To na najvišji ravni počne že več kot dvajset let. Človek s takšnimi lastnostmi je lahko le 40-letni Ole Einar Bjoerndalen.
Norvežanu, ki je odraščal na kmetiji v bližini Drammna, ni para. Do srede ga je še imel, z rojakom iz tekaških vrst Bjornom Daehliejem si je delil rekord po številu kolajn na zimskih olimpijskih igrah. Nato je Bjoerndalen znova postal olimpijski prvak, tokrat v mešani štafeti, in nov rekord je naslednji: trinajst kolajn, osem zlatih, štiri srebrne in ena bronasta. Še eno lahko osvoji v štafeti. Medtem ko je Bjoerndalnu blizu skromno življenje, ki se ga je učil kot eden od štirih otrok na domači kmetiji, je Daehlie, po karieri uspešen poslovnež, nekoliko bolj vajen ekstravagance. Oba pa veljata za velika džentelmena in sta tudi tudi prijatelja. Daehlie je šampionskega kolega spremljal tudi na olimpijskih igrah v Sočiju. »Bjoern Daehlie je največji zvezdnik na Norveškem in na svetu. On je resnični junak,« je nekoč dejal Bjoerndalen, ki je znan po zdravem načinu življenja. Alkohola ne pije, menda le zjutraj grgra konjak. Od nekdaj je slovel kot izjemen tekač. V mladosti je pretekel nešteto kilometrov, do 17. leta je treniral oba športa, tek in biatlon. Na začetku kariere je bil nekoliko slabši pri streljanju, a je v imenu strmenja k perfekciji in inovativnosti izboljšal tudi to. Ko biatlonec obvlada ti prvini, ga od vrhunskosti loči le še psihološka stabilnost, ki pri Bjoerndalnu nikoli ni bila vprašljiva. Lep primer je ena od tekem na olimpijskih igrah leta 1998 v Naganu. Sredi tekme je bil na prvem mestu, nato so jo prekinili, ker je bila megla pregosta. Dan za tem je bil še bolj suveren in z velikansko prednostjo premagal vse tekmece. Tudi štiri leta kasneje se ni zmedel, ko je bil pritisk iz tekme v tekmo večji, ker je lovil do takrat nedosežene zmage na vseh štirih tekmah na olimpijskih igrah. Seveda mu je uspelo, kot se zdi, da mu v življenju uspe vse. No, ne čisto vse. Zakon mu ni, kajti leta 2012 se je po šestih letih ločil od nekdanje italijanske biatlonke Natalie Santer. Ko sta bila par, je največ časa preživel na Južnem Tirolskem, kasneje je bila njegova srednjeevropska baza v Avstriji.
Poleg rekordov, povezanih z olimpijskimi igrami, ima v svoji zbirki še precej drugih. Že kot mladinec je prvi zmagal na vseh treh tekmah svetovnega prvenstva. A tisto je bil šele začetek. Je še vedno edini športnik, ki ima zmago tako v biatlonskem kot tekaškem svetovnem pokalu. Nikoli pa ni bilo dvoma, kater šport mu je ljubši. »Smučarski tek je v primerjavi z biatlonom grozno dolgočasen. Pri teku lahko že pred tekmo uganeš, kdo bo zmagal, medtem ko se v biatlonu lahko vse v trenutku spremeni,« je dejal v enem od intervjujev. V biatlonu je dosegel 95 zmag, v teku eno, leta 2006 na Švedskem. Ni veliko manjkalo, da bi postal tudi edini nosilec olimpijske kolajne v obeh panogah, a je bil na igrah v Salt Lake Cityju na 30 kilometrov v prosti tehniki s skupinskim startom peti, za bronasto kolajno, ki jo je osvojil Norvežan Kristen Skjeldal, je zaostal za sekundo in pol. Štiri leta kasneje je Skjeldala premagal na 38 kilometrov dolgem tekaškem maratonu Skarverennet. S številom zmag v svetovnem pokalu je presegel celo alpskega smučarja Ingemarja Stenmarka (86 zmag v svetovnem pokalu) in zaostaja le še za nemško hitrostno drsalko Gundo Niemann - Stirnemann, ki jo lahko ujame še letos. Princ je nenadkriljiv tudi po številu kolajn na svetovnih prvenstvih. Devetnajstkrat je bil svetovni prvak, ima 39 kolajn s svetovnih prvenstev, skupaj z olimpijskimi pa kar 52.