O teh sekundah sem kar veliko slišala od trenerja Gracerja, a ne bi zmogla. Ko mi je med tekmo sporočil, da imam najboljši vmesni čas, nisem mogla verjeti. Me je pa na zadnjem vzponu tako »pobralo«, da ne bi zmogla iztisniti iz sebe ničesar več. Že tako sem zadnji spust odpeljala skoraj v stoje in s težavo sem ostala na nogah. Nekaj desetink je zagotovo šlo v prazno tudi na spustu. Lahko sem zadovoljna, da se je tako izšlo. Verjetno so me reševale tudi odlično pripravljene smuči.
Po sijajnem začetku v soboto, ko je bila to že vaša osma od enajstih tekem v sezoni z uvrstitvijo med trideseterico, pa v nedeljo ni šlo (53. mesto)?Ni bil dober občutek, ko so me prehitevale, a res ni šlo. Preprosto nisem znala odteči v zelo specifičnih razmerah v deloma ledeni, deloma umazani smučini z južnim snegom. Na smuči se ne izgovarjam. Bile so v redu.
Verjetno marsikoga zanima, kako tekačice poskrbite za hitrejšo regeneracijo po tekmi, da si telo hitreje opomore.Nič posebnega. Počivamo. Proti večeru tekmovalnega dne grem na polurni kros. Da se še enkrat razmigam in da nisem čisto zaležana po popoldanskem počitku.
Velikokrat govorite o dobrem in slabem počutju pred tekmo. Je rezultat odvisen prav od tega počutja?Zase vem, da tudi ob slabšem počutju lahko dobro odtečem. Vsaj v soboto je bilo tako. Pred startom, tudi med ogrevanjem, sem se čudno počutila. Sem bila kar presenečena, da sem sploh odtekla tako dobro. V soboto sem upala, da se bom v nedeljo bolje počutila in da zaradi tega ne bi preveč izgubila. Mogoče tudi tiste svežine, kakršna je bila decembra, nimam več. Tudi zato ne verjamem, da bom tekmovala do konca Toura.
Na Tour de Ski niste nikoli nastopili v dobi Petre Majdič. Tekmujete v dobi Kowalczykove in izjemnih Norvežank. V soboto jih je bilo znova pet med šesterico.Hitre so. Videti je, da znajo. Prav danes smo pogovarjali o tem na uradnem kosilu, ki so ga po tekmi pripravili v bližini za vse sodelujoče, saj so hoteli precej oddaljeni. Že vnaprej sem sogovornikom napovedala, da ne bo nobene Norvežanke in Norvežana na kosilo, čeprav smo bili zbrani prav vsi drugi. Že nekaj časa je jasno, da se izogibajo vsem stikom v večjih skupinah ljudi v zaprtih prostorih in s tem pazijo na zdravje. Dajo velik pomen tem malenkostim, ki pa se zagotovo skozi sezono naberejo in seštevajo. Norvežani so imeli svojo dnevno rezidenco v tovornjaku, kjer imajo tudi servisno ekipo. Poleg tega sem slišala, da tekmovalci bivajo v Oberstdorfu, večina preostalih tekmovalcev pa daleč stran. Mi smo bivali v 40 kilometrov oddaljenem hotelu in za pot v eno smer porabili skoraj uro. Norvežani znajo poskrbeti za svoje. No, bi bilo pa čudno, če bi mi bivali v bližini, oni pa daleč. Oni so velika reprezentanca.
Ste članica tako imenovane rdeče skupine svetovnega pokala s plačanimi stroški bivanja v času tekmovanj, ki ima nekaj privilegija tudi pri startnih časih, kot je bil na sobotnem prologu.Vprašanje je, ali je to privilegij. Tekačice iz rdeče skupine smo le startale v razmiku minute, vmes pa na pol minute druge tekačice in to je vse.
