Intervju z Vesno Fabjan: Lažje se razjezim nase kot na druge

Življenje ni nič drugačno. Precej več obveznosti imam. Ljudje me bolj prepoznavajo, a to so sladke skrbi. Prevladuje zadovoljstvo, da mi je uspelo uresničiti sanje. Vedela sem, da so bile olimpijske igre v Sočiju edina priložnost za dober rezultat, kajti na naslednjem svetovnem prvenstvu in olimpijskih igrah bo sprint v klasični tehniki, v kateri nisem dovolj konkurenčna.

Mislim, da ne. V načrtu imam še tri sezone. Čez štiri leta bom stara že precej več kot 30 let. Treba bo razmišljati o življenju po športni karieri. V naslednjih treh letih bom skušala narediti čim več, potem bo čas za kaj drugega.

Vsak si hoče ustvariti družino in dom. Enkrat si želim v miru posvetiti temu, želim pa početi tudi kakšne druge stvari. Rada bi ostala povezana s športom, zanima me fizioterapija. Športniki najbolje poznamo različne vrste bolečine. Seveda potrebujem izobraževanje, za zdaj želim delati v tej smeri.

Veliko bolj se zavedam, kakšno težo ima ta medalja. Ko po toliko letih dela dosežeš kaj takšnega, te preplavijo neverjetni občutki. To je plačilo za ves trud in dobra stvar za smučarski tek. Potem ko je Petra Majdič končala kariero, so bili vsi skeptični, ker nismo imeli rezultatov, kakršne so pričakovali. Čeprav je bilo vsako leto manj denarja za priprave, nismo obupali. Včasih smo šli tudi z glavo skozi zid, kajti razmere so bile skoraj nemogoče. V zadnji sezoni se je našla ekipa, ki je bila zelo povezana, nikoli prej ni bila tako močno. Lani smo se iskali pri servisu. Imeli smo Norvežana, ki se ni obnesel, medtem ko je letos servis deloval vrhunsko.

Smo se že prej dobro razumele. Se pa pozna, da je smučarski tek individualen šport, da smo druga drugi konkurenca. Ta je dobra že na treningih, kjer se učimo druga od druge. Vse smo napredovale. Zelo dobro je, da napredujemo kot ekipa. Imamo pa še rezerve.

Mogoče je vse. Veliko potujem, bila sem v veliko državah, a vedno se mi je bilo najlepše vrniti domov. V Sloveniji imamo vse na dosegu roke, od morja do Alp. Sem pa toliko fleksibilna, da bi lahko živela tudi kje drugje.

Težko rečem. Najbolje sem se počutila v Kanadi. Kje bom na koncu pristala, je težko reči.

Način življenja je drugačen, ljudje so bolj sproščeni, vse se odvija bolj počasi, medtem ko se pri nas ljudem vseskozi mudi. Kanadčani ne komplicirajo.

So kakšni posebni trenutki v življenju, ki niso povezani s športom, ob katerih ostaneš za nekaj časa brez besed. Sem precej čustven človek in na takšen način tudi doživljam dogodke v življenju. Se mi zdi, da sem tudi to kolajno doživela bolj emotivno kot kakšna druga tekmovalka. V takšnih situacijah potrebujem nekaj časa zase.

Res je. Če v določenih situacijah reagiraš preveč čustveno, te to zavede. Letos sem skušala delovati na tak način. Na olimpijskih igrah sem bila na dan tekme osredotočena izključno na tek. Pogled moraš povsem zožati, ne gledati ne levo ne desno. Tako ostaneš zbran. Seveda pri tem nisi vedno uspešen, a skušaš vse narediti za to.

Povsem se jih ne da. Skušaš jih nadzirati. Sprinterska tekma traja okoli tri ure, težko je biti ves ta čas zbran. Po četrtfinalu je bilo precej vroče. Nisem bila prepričana, ali smuči tečejo. Trener Marko Gracer me je petnajst minut pred startom polfinala vprašal, ali so smuči v redu pripravljene. Moj odgovor ni bil odločen, zato je povzdignil glas. Je bilo kar hudo. V tistem trenutku je v meni zavrelo.

V meni je sprožil jezo. Bila sem jezna sama nase, ne nanj. Bil je jezen, ker nisem dovolj odločno povedala, jaz pa sem bila jezna nase, ker nisem hotela na takšen način izpustiti priložnost iz rok na olimpijskih igrah. Ta jeza me je dodatno ponesla. Nekaj povsem drugega je, če se začneš sekirati. Meja med tem je zelo tanka.

Jaz najbolje tečem, ko sem jezna, a me je težko tako razjeziti. Najbolje je, če sem jezna nase. Lahko tudi na koga drugega, a da jezo stresem na to osebo na tekmi, ne direktno nanjo. Toda na koga drugega sem težko tako jezna.

Ja, ampak je to zelo težko. Po tekmi sem izvedela, da ni bil gotov, ali je naredil dobro ali je šla stvar predaleč. Izkazalo se je kot zelo dobro.

Ne. Jezen je bil, ker je videl, da nisem bila prepričljiva v oceni, ali so smuči v redu ali ne. To so tisti momenti, ko koncentracija popusti. V tem primeru se je jeza izkazala kot dobra.

Ja. Saj sem kdaj jezna tudi na druge, a tega ne pokažem.

V vsakem primeru ga moraš imeti. V neposrednem dvoboju gre na nož, čeprav sem včasih preveč nežna, nočem se zapeti s kakšno tekmovalko. Več bi morala uporabljati komolce, a včasih dobim preblisk in naredim tudi to.

Nisem agresivna. Na splošno v življenju se raje umaknem, kot da bi se zapletla v konflikte. A na tekmi je komolce treba pokazati. Včasih gre za psihološko bitko že pred startom. Skušaš pokazati tekmicam, da si pri stvari, da se malo ustrašijo.

Ja. Na startu kar nekaj časa stojiš in opaziš, ali ima katera neobičajne poteze, in skušaš to izkoristiti.

Že, ko sem jo pred startom kvalifikacij videla, ko je vstopila v šotor za tekmovalke, sem videla, da ni bila prava. Bila je nezbrana, oči so ji begale, bila je živčna. Običajno so Američani samozavestni, nasmejani. Na tekme svetovnega pokala pride suvereno, takrat je bila pa povsem drugačna.

Nisem razmišljala o tem, kajti na olimpijskih igrah je veliko tekmovalk, ki se borijo za vrh. Ona je bila le ena od njih. Na tekmi se lahko vse obrne. To je bilo uro in pol pred kvalifikacijami.

Vedela sem, da je na olimpijskih igrah velik pritisk in da bo to moja edina priložnost. Zato sem delala na tem tudi s psihologom Matejem Tuškom. Sicer ne pogosto. Osnove sva naredila skupaj, potem sem delala tudi sama. Najboljši trening za psihološko pripravo so tekme. Ko sem bila na začetku decembra v Davosu blizu najboljšim, je bilo malo lažje. Samozavest se je vrnila. Potem me je malo podrla bolezen. Čas pa je tekel, olimpijske igre so bile vse bližje, potrebovala sem dober trening. Bilo je malo panike. A se je organizem odpočil, načrt treninga je bil narejen tako, da sva s trenerjem vsak dan posebej spremljala, kakor reagira telo. Veliko bolj sem bila pozorna na vse detajle. Negativno presenečenje je bilo, da sem morala iti na Poljsko na vrat na nos, da bi potrdila normo. Tam je bil pritisk kar velik. Le nekaj dni treninga sem imela za seboj po bolezni in morala sem se uvrstiti med najboljših 16.

Ne. Vse skupaj je bilo malo nerazumljivo. A sem položaj vzela takšen, kot je bil. Šla sem na tekmo, izpolnila kriterije. Izkazalo se je, da je bilo morda dobro, da sem nastopila na Poljskem, kajti dobila sem samozavest. Bila sem prepričana, da lahko kljub pomanjkanju treninga veliko dosežem.

Ne vem, kje je to lahko videla oziroma razbrala. Mnogi so po lanski sezoni, ki ni bila dobra, dvomili vame, tudi v borbenost. Ampak vedela sem, zakaj ni bilo dobrih rezultatov. Bila sem bolna, jemala sem antibiotike, zato ni bilo mogoče poseči po najvišjih mestih. V danih razmerah sem dosegla morda še več, kot sem bila sposobna. A če nisi stoodstotno pripravljen, se ne moreš boriti za vrh. Mnogi so govorili, da mi primanjkuje borbenosti, ker Petre ni več zraven. To je daleč od resnice. Na vsaki tekmi hočem doseči čim boljši rezultat, ne glede na to, katere so tekmice.

Mogoče sem bila premalo agresivna. Korakov nisem naredila do konca. To je bila dobra šola za olimpijske igre. Vedela sem, da še enkrat ne bom četrta. Mnogi so govorili, da me le tisto četrto mesto in maščevanje ženeta naprej, a to ni res. Olimpijske igre so cilj vsakega športnika. Gnala me je želja po olimpijski kolajni.

Morda. Ampak ni šlo le za tisti zavoj, v katerem sem izgubila kolajno. Takrat še nisem bila zrela za medaljo. Sposobna sem bila, a ne zrela. Morda sem se v finalu prehitro zadovoljila z dobro uvrstitvijo. Če si zadaš za cilj kolajno, ostaneš brez nje. Moraš si želeti zlato, da na koncu dobiš medaljo. V Oslu sem si želela le kolajno in sem ostala praznih rok.

Ja. Doma na steni sem imela natisnjeno zlato kolajno. Ko mi je bilo težko, sem jo pogledala in si rekla: Ne, ne bom se predala.

Nisva se veliko pogovarjali, ker je šla po tekmi za dva dneva domov. Čestitala mi je, potem je v Sočiju nisem več videla. Na sprejemu pri predsedniku države Borutu Pahorju sem jo nato videla. Ampak takrat smo imeli že toliko medalj, da smo se športniki pogovarjali predvsem o tem.

Ne vem, zakaj mediji ta odnos tako potencirate.

Ne vem, zakaj. Slišala sem že, da od svetovnega prvenstva v Oslu nisva govorili. To je neumnost. Nisem zamerljiv človek. Seveda se pogovarjava, nisva pa takšni prijateljici, da bi hodili na kavo.

Povsem običajen človek. Krvava pod kožo, z vsakdanjimi problemi. Kdaj je treba kaj skuhati, pospraviti...

Če si nekaj res želiš, ni nobena ovira tako visoka, da je ne bi mogel premagati.

Na športnem področju ja.

Seveda. Pred menoj sta še dve svetovni prvenstvi. Naredila bom vse, da dosežem še kakšno medaljo. Pa tudi skupni seštevek svetovnega pokala v sprintu mi predstavlja izziv.