Na Bledu, v poslovnem kompleksu, ki ga le cesta loči od jezera, je bilo včeraj mogoče videti eno lepših plati športa, ljudje so se veselili uspeha športnika iz druge države. Zaradi večjega števila razlogov je bilo okoli trideset Blejcev razposajenih. In to trikrat. Najprej zaradi devetega mesta Katje Višnar in še dveh uvrstitev Blejk v četrtfinale (17. mesto je zasedla Alenka Čebašek, 27. pa Nika Razinger), pa zaradi bronaste kolajne Besničanke Vesne Fabjan ter naslova olimpijskega prvaka Norvežana Olaja Vigna Hattestada, kar je bil vrhunec popoldneva. Takrat so lokal preplavila družinska in prijateljska čustva, ki so postala nadnacionalna.
Še preden se je začel drugi del olimpijskega sprinta, je bilo jasno, da dobre volje ne bo manjkalo, ne glede na to, kako se bodo izkazale štiri slovenske tekačice. Tri Blejke so imele glasno podporo svojih staršev. Okolico lokala je krasila velika slovenska zastava, mala norveška in portret Katje Višnar. Med najbolj glasnimi sta bila njena starša, Barbara in Miha Višnar. Preden so se dekleta podala v smučino, sta imela nekaj časa za pogovor o hčerki. »Ne jaz ne žena nisva športnika. Sva se pa odločila, da bova oba otroka, Katjo in Anžeta, vzgajala v športnem duhu,« je povedal Miha Višnar. Skoraj vsak konec tedna so se odpravili v hribe, spoznavali so slovenske jame, slapove... »Še vedno ne vem, kako je Katja postala tako tekmovalna. Nikoli ni bila borbena, nikoli se z nikomer ni prepirala,« je pojasnila Barbara Višnar. Ravno v tej značajski lastnosti je Vinko Poklukar, alfa in omega blejskega kluba, našel pomanjkljivost, ki 29-letno športnico zavira v razvoju. »Tako v sprintu kot na distanci lahko naredi premik. A nima pravega značaja, v sebi nima hudobije. Vesna Fabjan ima te zadeve bolje urejene. Sem pa prepričan, da bo Katja na naslednjem svetovnem prvenstvu v sprintu v klasični tehniki na stopničkah, če bo vztrajala,« je v družbi klubskega sodelavca Ivana Pibra povedal Poklukar, ki je Višnarjevo učil prvih tekaških korakov. Vse se je začelo v petem razredu osnovne šole.
Medtem ko se je lokal polnil, se je v Sočiju stopnjevala napetost. Višnarjeva in Fabjanova sta uspešno opravili s četrtfinalnima tekoma. Naloga v polfinalu je bila že precej težja. Fabjanova jo je opravila, nato je bila na vrsti Višnarjeva. Njena oče in mama sta bila na trnih. Oče je bil najglasnejši, ko je pred lokalom spremljal tek, mama pa preveč živčna, da bi gledala, zato je odkorakala proti cesti. Vrnila se je, preden so tekačice zavile na ciljno ravnino. Oče je zavpil, mama je kriknila, družinska psička Luna je zalajala. Zaslišal se je odmev, nato pa praznina. Nekaj sekund je igrala le tišina. Trenutek, ki se je zdel kot razočaranje, a to ni bil. Katja Višnar se ni uvrstila v finale, toda... »Popolnoma nič nisem razočaran. Niti blizu!« je dejal Miha Višnar in naročil rundo borovničevega žganja za vse goste v baru. »Mislim, da tudi Katja ne bo razočarana. Mogoče je pričakovala finale. Ko bo analizirala svoj tek, bo ugotovila, da je dobro tekla,« ga je dopolnila žena, preden ji je v objem pritekla mama Alenke Čebašek, nato so vsi skupaj živčno spremljali še finalni tek. Pesti so stiskali za Fabjanovo. Ko je bila Besničanka v ciljni ravnini, so že slavili kolajno in spet so se objemali ter nazdravljali. »Ta kolajna bo ogromno pripomogla k razvoju slovenskega smučarskega teka,« so se strinjali vsi, starša Višnar sta Fabjanovim, s katerimi gredo včasih skupaj na tekme, v imenu vseh poslala čestitko, opazili pa smo tudi nekaj tekmovalnosti z drugimi zimskimi panogami, kajti tek po mnenju nekaterih nima primernega položaja v slovenskem športu. A potem ko se je poslovila Petra Majdič, je bila praznina očitno le kratkotrajna. Ne le nova kolajna, ampak tudi obetavne tekmovalke, ki počasi okušajo točke svetovnega pokala, so odlična napoved za prihodnost. A o njih bo beseda tekla čez štiri leta.
Čeprav je slovenski smučarski tek nenadejano postal bogatejši za bronasto kolajno, za zbrane še ni nastopil čas počitka. Kdo bi si misli: vrhunec je šele sledil. Pred durmi je bil finale v sprintu za moške, eden glavnih favoritov pa Ola Vigen Hattestad, dolgoletni partner Katje Višnar. Pred tem je bilo še nekaj časa za pogovor. O norveškem šampionu sta Višnarjeva govorila z izbranimi besedami, enako o njegovi družini.
Hčer se je preselila na Norveško, med Slovenijo in severom Evrope pa sta razpeta tudi starša. »Z Olavimi starši skupaj hodimo na tekme, se obiskujemo. Všeč mi je, ker so preprosti. Katja bo gotovo ostala na Norveškem, kjer verjetno ne bo težav s službo v tekaškem svetu, medtem ko bi bilo pri nas drugače,« je še pojasnila mama Višnar, ki je imela veliko dela tudi v finalu za moške. Prizor se je ponovil: oče je zavpil, mama je kriknila, psička je zalajala, le razplet je bil drugačen – Ola Vigen Hattestad je postal olimpijski prvak. Oče in mama sta planila v objem, obema so po licih spolzele solze. Kaj bi lahko bilo lepšega: bodoči zet je osvojil zlato. »Sprašujete me, ali sem vesel, kot bi kolajno osvojila Katja? Še bolj!« je puhtelo iz Višnarja starejšega. Pa je norveškega zlata bolj vesel kot slovenskega brona? »Gorenjec sem... Pa oče sem... Seveda najprej navijam za svojo družino. Ampak Vesni vse čestitke, zelo sem srečen, ker ima Slovenija novo kolajno,« je dejal, medtem ko je njegova žena ob pogledu na mahajočega novega olimpijskega prvaka dejala: »Poglejte, gotovo pozdravlja Anžeta, ki je na tekmi v Sočiju.« Ali bo kolajno prinesel pokazat v Slovenijo, niso znali povedati. Del nje pa je tudi blejski. Ne nazadnje je Hattestad član blejskega kluba. Nekateri so ga proglasili kar za devetega olimpijca iz blejske občine v Sočiju. Ob tem se je še posebno zadovoljno muzal župan, ki se je pridružil zabavi.